Višnja je božajoče sklanjala
dišeče plodove. Naznanjala
dlanem, da se plodov dotaknejo.
Otipajo, o kom je sanjala.

Jaz ne bom umrla. Ne, jaz že ne.
Umre samo čebela, ki da ne.
Sladka ljubezen najboljši je stan.
Zalega svoj rod, v zemljo pač ne.

Debele snežinke, puh dobrote,
so trosile najine vrednote.
Malo na nos, poln nasmeh na usta,
saj so prepojene te lepote.

Veter obleki zlepljenih oblin
nosi vzdihe razbrazdanih solin.
Prsti robijo belih rož poke,
tvoj jezik nikdar ni neznan kalin.

Žarek, le išči si svoj obljubljen
prostor, da ne boš taval izgubljen
v senci prerano obupanih,
vseh malih pozornosti oskubljen.

Izkušnje življenja so moja moč
v njih se mi volja zrcali,
prehajajo leta in z njimi moj čas
že trenutek vdiha me svari.

Mladost me obvešča kaj sem lahko
radovednost me vodi v sfere,
kjer se spoznavam kaj bi želel,
a da ne izgubim v sebi moč vere.

1. V lemem
dnevu sedim
ob potuku.

2. Gledam potok
kako lepo
voda zubori.

1. Ce ne
bi vedela,
da mi
ponenis vse
v mojem zivljenju.

Te neb
imela tako
rada kot
te imam zdaj.

Razdejal mi je misli,
srce mi je vnel,
obljubljal mi sladke noči,
a samo pustil globoko vrzel.
Šepetal mi je mamljive laži,
kradel mi smeh.
Pila sva vino iz človeške krvi,
čeprav je to greh.
Ubijala sva nedolnžne
in kradla sva zvezde.

Polzim v neskočnost brezupa...
Ni je, a si jo želim.
Vse je le neskončen utrinek enega samega trenutka,
ki se v nedogled vleče

Krvave roke umažejo nedolžen obraz.
Krvav se podam v boj brezupa.
Boj, ki ga ne morem zamagati.
Moje Sizifovo delo.

Zakaj se torej boriti?
Zaradi borbe same? Kliše!
Zaradi jebne želje po samohranitvi,
zaradi trme? Železne trme!