Lebdi
Jata
Ubesedovanja.
Breztežna
Edenska
Zibelka.
Egide
Nebesje.

Iz globin prinese trepalnico,
čez krater navlaženo ustnico,
otočki potu so lesketali
v steklu zrcaljeno deklico.

V očeh ti spi nasmeh, sladkoba
razpotegne poteze, mehkoba
si postelje najljubšo posteljo,
vsakič izpuhti v zrak trpkoba.

Lebdenje in mavrični listja ples,
jesen kaže prepolno nam čudes.
Jež v kostanj nabode bodice,
naenkrat pred zimo vse gre zares.

Steci v noč, nadeni si krila,
pod slapom čaka tvoja te vila.
Poljublja šelest nežnih peruti,
z lasmi ti bo telo ovila.

Vonjam pod kožo barvno življenje,
nosnica zaznava hrepenenje.
Potne kaplje dihajo tvojo strast,
dišiš mi, omamno poželenje.

Lase si mi spel v svoje dlani,
drs po gričih ljubi tvoje sani.
Kjer zliva se šepet nežne reke,
nihče ne opazi, da se dani.

Preoddaljeni so kraji sreče,
kjer vedno pesek v oči meče.
Drugi so časi, ni brez izkušenj
človek, ki svojega osla vleče.

Pogledi se vohajo na koži,
pod njo mi žgečkljivo tvoj smeh kroži.
Morska pena, pomirjajoč napev,
kako zadovoljno spijo mroži.

Prišel sem k njej, poklonil sem ji rož,
morda ji fant bom, postal njen mož,
da mogoče utrgal njen bom cvet,
sanje vseh žena so, vseh deklet.,

Sramežljiva, prepustila se sanjava,
kot da lebdi, ji v dar to dala je narava,
vprašljivo prijetno pogledala me v oči,
spoznal v srcu občutil sem kaj si želi.

V očeh modrina, objem le šepetanje,
počutil sem se, vprašal so le sanje,
takrat začutil sem, ljubezni plamen zagorel,
naj traja v neskončnost, njen cvet ni uvel...