Daleč, dolgo let je mimo dni,
od domačije tam le še kamenje leži,
ko kot mlad fant odšel je prek morja,
za kruhom v tujino polnega gorja.

Zdaj skrušen spet spomine obuja,
mladost kot na dlani se ponuja,
kakor iz sanj začutil je toploto,
sede na kamnu v sebi vso samoto.

Mu želja da bi videl videl rojstni kraj,
čas vrača v mislih se nazaj,
ko tekal po stezah, zdaj so le trate,
žal čas so leta posrkala jih vase.

Iskala sem te
čez poljano sem tekla
tja daleč do reke temne.
Nisi bil tam.

Iskala sem te
šla daleč po cesti
do gozda, malo v hrib,
skoraj do hiške.
Nisi bil tam.

Speni se v zrak,
v simetrijo valov,
v os vrtincev.
Spodjedaj obale,
v pesek,
v kamne,
v skale.

Vse barve si vzemi,
in vse odseve.
Vsega si nalij.
In potem ta vrč
izpij do dna.

Ko dan se prevesi v večer
obdane me ura nemirna
ko zarja nadene mestu okvir
prirpavljam se na pota večerna.

Upam da srečam ljubljen pogled
v množici glasnih mimoidočih
usta nemočna so en sam nasmeh
ko plamen svetleči je v tvojih očeh.

Med dva ognja sem razpeta
ne tu ne tam do konca izživeta
ne noč in ne dan
ne resnica, ne san
sema sama s seboj
in vendar s teboj
ko pa tebe več ni
se vse razbeži.

Želim si nazaj
med znane planine
želim si nazaj
med mile spomine

V žaru poletja
ko lipe cveto
v žaru najlepšega cvetja
oko mi je tako žalostno.

Sem daleč od doma
in daleč od sreče
sem daleč od češnje domače
ves čas se počutim kot hroma.

Ko svet obdane noč
in vrata se zapro
ko se luči prižgo
in zvoki večerni zapojo
ko pojenja vrišč otrok
in sonce zaokroži lok
ko kavarne ožive
in molitev se začne
sedim ob oknu
vsa zamišljena
in sanjam: 

Skrivajo sonce
In ljubezni veselje
Hladni oblaki.

Spoznanje

Koprena svetlobe,
skozi pajčevino utira si pot.
Jutranji sij -
sestopim v svet,
obujam spomine,
prebujam se spet
v realnost popolno....
Tam daleč, tam daleč pa sonce žari....