Bobnijo zvonovi.
Napeta opna mehurja vibrira.
Akustika perfekcionistov.
Pod regratovimi listi
se skrivajo mravlje.
Celice pretresa strahospoštovanje.
Na suhem ne pride
do kratkega stika.
Molitev, spoštljivo skloni glavo.

Stopinje vodijo v samoto
in za sabo puščam san
vse pred mano zavito je v temoto
in nov korak mi je neznan
bom zmogla dolgo pot vesela
bom našla mir in srečo
ali bom vekomaj trpela
in jokala z dušo mi bolečo.

Jutra s tabo
vedno se jih bom spominjal:

med nama predihane rjuhe, na oknu
topel majski dež.

Prazna Topniška v nedeljo, ko te pred
blokom opazujem, kako kadiš zadnjo cigareto,
oblečena si v ohlapno rjavo trenirko,
tvoje oči barve neba
v lužah.

Kaj razmišlja voznik avtobusa
ko tiho kadi in si
gleda v čevlje?

Na končni postaji čakam in se
sprašujem o teh stvareh

Poldne je že mimo in nisem še bil v mestu

Malo me skrbi, ker ne vem, kdaj točno
odidem

Z vrha smetanovega griča,
se rdeča pomaranča driča.

Za njo banana se spusti,
ananasu v ritko prileti.

Kivi spodaj več se ne smeji,
hruška proti njmu se vali.

Nosim, nosiš,
nosiva, nosimo.
Nosíte.
Nosímo,
imejmo se radi.
Nisem,
nikdar nisem.
Nadja, naravnost,
s krmo naprej
navzgor
postrani
kot po navadi.

Nekje iz daljave jo čutim,
kot vroč ogenj, plamen strasti,
hladen veter ki prebudi zavest,
iz nič ustvari vihar ljubezni
nežne besede iz duše, srca,
oči kot dvoje svetlikajočih zvezd,
modro lesketajočih podnevi,
vabljivih, z ljubeznijo polnih.

Bila je noč in bile so zvezde.
Bilo je življenje in bilo je upanje.
Imela sem vse. Imela sem sebe, tebe in svobodno nebo...
Ostale noči so, zvezde so ugasnile.
Še vedno je življenje a je brez upanja, prazno in žalostno.
Nimam več sebe, tebe in nebesnih širjav.
Ostali so mi le še spomini in ruševine nečesa kar je nekoč bilo...
Si, a nisi moj. Sem, a nisem svoja.
Čigava sem??? Nikogaršnja. Izgubljena, zlomljena, pohabljena

***

Bežiš v pozno pomladanski sneg
stopljen z medenino oblakov
bežiš v poznopomladanski veter
poln vonja nezrelih češenj
bežiš v poznopomladanske mite
nevedoč za umiranje senče
bežiš v poznopomladanske sanje
proč od supernove tvojega ozvezdja

Bežiš v poletje
kot da bo tišina razčistila živčevje
pomirila neznosono brenčanje neba.

Sanjala sem, da so moje pore vsaka zase črke, moja koža množica potencialov.
Sanjala sem, da nekomu moji spomini marsikaj pomenijo. Da imajo moje oči očarljivo bravo, da je moj vonj privlačen in moja pesem pravična.