Od otroštva smo sebični
izsiljujemo si pot do hrane,
od rojstva do mladosti
vse bolj zadrte smo narave.

Misliš, da si dober in pravičen
in zopet si nekje sebičen,
v sebi sodiš rad drugačne,
čeprav ne veš zakaj so takšni.

Sebičnost nas prerada vodi
v napačne sodbe in namige,
ki povzročajo navzven zgago,
a mi nedolžni in brezhibni.

Nocoj mrak hrumi,
poplava sanj namaka
možgansko deblo.

Slika življenja
je abstraktna umetnost
naše usode.

Metulj si z muho
deli pasji iztrebek.
Nima predsodkov.

Košček oblaka
pokaplja razgret asfalt
z vonjem poletja.

Sij polne lune
poliže pol črnine.
Noč ob polnoči.

Oranžno nebo.
Srebrno morje golta
pordelo sonce.

Če hočeš biti slaven pisec poezije,
moraš pisat sranja, drek in bedarije.
Če pišeš kvalitetno, rimaš iz srca,
izločen si konkretno, kadar se le da.

Težko bitko bije, pisec poezije,
če bori se zlezti višje od sveta
a zmagal tisti je, ki se ne bije
in ve da vrh ima na dnu srca.

Berem kvazipesnikov izdelke
in rajši gnile poljske imam pridelke.
Tisti ki danes veljajo za poete.
Na žalost ne pišejo več kvalitete.