Črno in oblačno mi nebo
prekrila svetla je tančica
ko sklenil sem da me več ne bo
ti umazana prasica.

Iznenada zdaj na dušo žarek pada.
Ni megle več, ni več v ljubljanski me kotlini
in kar nekoč bila je nada
zdaj le slabi so spomini.

Ni kontrasta, ni poante.
Način življenja je zgrešen.
Ta kraj že dolgo več ne diha
z vseh strani je zamašen.

V glavi se ustvarila
napačna je podoba.
Izgledala si nežno,
a v resnici ti si groba.

Svet je poln mask,
skriva resnico!
Namesto dolgih lepih las
nevzgojeno imam prasico.

Po 19ih letih razmišljam drugače kot prej.
včasih svet še ni imel mej!
bil je poln idej
včasih je bila edina smer naprej.
in kje se vse skupaj zaplete?
ko ljubezni prva vez se plete
Ko spoznaš ženski svet
ko prvič od ljubezni si zadet
ko prvič moraš svet preklet
ker razočarajo te spet in spet
in ko stotič ponovi se, spet in spet
zazreš se vase...spet
in po 19ih letih začneš se bati,
da ni več takšne ljubezni kot jo imata oče in mati.

Vse smrdi!
Čudim se, kaj tako smrdi.
Je to umazan zrak? Si to ti?
Smrdi na faksu,
smrdi v garsonjeri,
smrdi na troli,
smrdi za cesto,
smrdi na postaji,
smrdi iz ust,
smrdi kopalnica,
smrdi takšno življenje...
Skratka vse smrdi!
In ko pridem v petek domov vse diši.
PA KOJI KURAC TAK SMRDI??!!
Ljubljana, smrdiš ti!

Gimnazija je ena velika ustanova,
v kateri te naučijo živeti kot sova.
Ponoči bediš, ker se učiš.
Med poukom spiš, ker noči prebediš.
In kaj pridobiš?
Karto za na fakulteto.
Občutek kot da igraš rusko ruleto.
Vsa ta leta vse se v istem krogu vrti.
Če hočeš uspet, se pač ubij.

Utrip. Vdih. Izdih.
Hočem. Upam. Slutim.
Sanje. Beda. Strah.
Vonjam. Vidim. Čutim.

Povej! Razloži mi!
Kaj se tu dogaja?
Kam se vse vrti?
In zakaj se vse ohlaja?

Ne vstavi se. Ne neha!
Vedno bolj me vleče.
Upiram se in jokam,
stran s poti me meče.

Rada bi bila žlička,
ki jo obliznejo tvoje ustnice,
ko srkaš jutranjo
kavo ob obali in v nosnice
zvabljaš vonj morja.

Rada bi bila brbončica,
ki se poigrava s tvojimi
okuševalnimi tipalkami,
se prilepila na jezik in
te žgala.

Korak me čaka.
Izgubila sem misli.
Čas me štopa.

V dolgo noč nad kratkim dnevom,
vzletajo kristalne zvezde,
z drobnim šilastim nasmehom,
ostri zobki trejo sence.

Nad vodami se mrmraje,
dviga, spušča zver, sled rablja,
okobal sedeč prek pleč,
kakor plašč ogrne kralja.

Z zvokom iz vetra, iz solz, iz gneva
in neskončno ostrim vonjem
po rezilu, ki odseva
straha krono. Tih. In sklonjen.