Ena minuta je čisto dovolj.
Dovolj za en vklop.
V en program.

Zdi se slučaj.
Luč se prižge.
Imaš ga, ključ.

V celoto postaviš,
povežeš žice,
in na stežaj odpreš.

tiste mrzle zime
sem presekal krogotok
tistega žalostnega decembra
sem presegel tok besed

na obglodan skelet razmišljanja
sem obesil preperel vojaški plašč
in spomin
je obolel kot sen
in zabubil sem se
v vlecljivi ovoj gnusa

To jutro bo lepo
in ta dan bo prelep.
Tako sem se odločila
in tako mora bit!

Od zdaj bom le srečna
solza več ne bo.
Tako sem si rekla
in tako mora bit!

Ležim v postelji
in neizmerno pogrešam tvojo roko okrog mojega pasu.
Tvoja majica diši tako lepo,
da se samo nasmehnem.
In ne, nisem na dnu.

Preveč kilometrov vstran,
ampak v mojih mislih še vedno vsako minuto.
Tvoj zadnji pogled,objem,nasmešek.
Še vedno so v glavi.
Vse me spominja na tebe.

Drevo se zvija.
Tema ugrabi strelo.
Nikjer žive duše.

Podoji me nedrje
zeleno, vzvalovano.
Nasiti požrešne čute.
Povleci za nit hrepenenja,
odvij pričakovanja
ob spremljavi orkestra
v črnem fraku.

Zvonovi so zapeli, praznik se slavi,
mlad par izrekel, se je zaobljubil,
nevesto srečen ženin je poljubil,
zvestobo večno ji obljubil.

Nekje iz daljave zvon se oglaša,
po rojstvu otroka tam je krst,
ime izbrano, da v zdravju čvrst,
srečo v družino jim prinaša...

Spet zvon se oglaša v deževen dan,
nebo je temno, rodil se je vihar,
preganja točo, strele, zle oblake,
zvonenje odganja jim tegobe vsake.

Hladim, razbeljeno glino,
zapeljano v strasti noči in dneva.
Bo kdaj konec?
Oklenila se z nogama Plime,
da ne pogoltne me vrtinec,
ko rojevam čustva življenja in smrti.
Kri. Kroži po orbiti skeleta,
z nogama v nebesih
in razumom v peklu.

Prelep je, veličasten zre v dolino,
srce prevzame nam s toplino.
čeprav mu vrh odet v svežo je belino,
sneg prekril, zakril mu skalnato sivino.

Je vrh Triglava, kot naš kralj  gora.
simbol Slovencev, le kdo ga ne pozna,
ko vsak od nas ima v sebi željo skrito,
da mu bil bi dan pogled z višav njegovih,
v planinski svet, deželo našo čudovito.

Je na trati zacvetela lepa roža,
že jo sonce z žarki nežno boža,
a veter kakor da želi jo objeti,
na pot s seboj cvetlico vzeti.

Omagal cvet, polegel je po trati,
ovel, za vedno je želel zaspati,
le metulj ga še bežno obletel,
v slovo z vetrom daleč odletel.

A jutranja je rosa cvet prebudila,
uvelem cvetu življenje prebudila,
pokončen spet krasil bo trate,
će ne bom ga ga bom zate...