Pod zlato luščino,
velika ljubezen
majhnega zrna.

oči mi žare in
ogenj v meni
rojeva naslado
stistni se k meni
pod plišem noči
da bova eno

Nežno valovanje morja,
kakor da poje neskončno pesem,
zvezdno nebo, v daljavi svetilnik,
kot da kaže pot v srečno prihodnost.

Nežen topel vetrič gladi morje,
čarobna mesečina prevzame,
popelje v preteklost, zasanjana,
se poigrava na valovih morja.

V daljavi se zasliši smeh, pesem,
pomešan z valovanjem morja,
utripajoče luči bark na morski gladini,
svetlikajoče , prevzamejo, pomirjajo.

Moj prvi korak
je začetek poti,
poti življenja,
ki mu kraja ni.

Mladost in energija
ne poznata starost,
ona je daleč,
meglena kot noč. 

In vendarle korak
po poti gre,
po svoji orbiti
do začetnega dne.

Molk, govorica oblakov,
bremena v srcu.
Misli na dopustu.

Na brezvetrju besed,
lava z zaprtimi očmi
posodi prejo luni.
Pod žarometi zvezd,
se solze večera
pritajeno spuste
po občutljivem nedrju.

Kokon pesmi
razprede svilene čute
v neskončno prejo.

Izgnane vrednote,
zmedena dota,
semena brez vetra.

Brez obljub se gruda vzdiguje
jo človeka napuh pomiluje.
Čaka. Čaka, da se zanjo
v prah daruje.

Okitena oblast, niza
lumparije. Pijana oblast
in streznjena raja.

Pod stopali gruda,
stvarnost
- resnica, ki ne boli.