ah ja...

Po telesu čutim strah
Odpira vrata čudnih sob
Pleše z nenavadnimi sencami
On je tisti ki povzroča preplah

Igra se s čudnimi glasovi
Išče vzrok
Nihče ga ne mara
Zaradi njega v šoku je otrok

Svet ni človeku bil dan,
Sonce ne ugaša zato
ker je človek zaspan,...
Ni zvezde na nebu,
ki sije zato da klanja se nam!

Naj čistost srca ostane tam,
tam, kjer je ne poznajo,
čeprav je le to edino kar imajo!

Bi pisal roman vam o tem kako in zakaj,
če bil bi zašel človeški korak pomotoma v raj,
izgubil svoj smisel ta isti bi kraj-a zakaj?

Umrl sm davno,
umrl včeraj,
danes bom spet,
čemu še umirat - živet?!

Votlo tvoje je srce,
spira voda krvave ti roke,
in čeprav si z bliščem obsijan-
gnije duša tvoja iz dneva v dan!

Sair
oditit
za zmeraj zapustiti
iluzijo ljubezni
apanhor
pobrati
pozabljene koščke sebe
in znova sestaviti kolaž jaza
levantar-se
zbuditi se
iz teme laži
ki jih sam sebi pišeš kožo

Pod črepinje skrijem
bledolaso misel,
ki od tod do večnosti
vzplamti ljubezen.

Toplota utripa
in se vije,
vse bolj navzgor,
vse do zadnjih
lasnih mešičkov.

Kakšna sreča,
da te imam,
saj si ti vse,
kar je dobrega
na meni.