Razgrnil grob sem svojega telesa,
ki mi ga je san razkril,
prav tu pred mnogimi stoletji
z valovi sem se, zaman boril.

Veter mi hladi vročico,
dež izpira grenko sol,
ki se je iz solz budila,
najdem, čutim grob in bol.

Z rimami lovimo poti
na igrišču smo razigrani otroci.
Vsak svoj svet ustvarja
vsak svoj svet predstavlja.

Na nas pazi naš glas
ki nam daje možnost predstaviti svoj jaz.
V obliki besed
sami sebi pravimo "poet".

Brez koraka že vrsto let čaka
na čas ko se zasliši neobičajen glas.
Tisoče rastlin ter živali, zaradi nas uspe trpeti.
Uničuje se svet, uničujemo naš čudoviti planet.

Naše roke so strah in trepet
da porušil se bo divji svet.
Zgubljajo se domovi
ter mesta kjer bi lahko vsi prebivali.

Biser si.

Le tujek v školjki.
Neživa.

oaza miru
v puščavi konfliktov
le fatamorgana

Lačni možgani
glodajo kost reale.
Večno stradanje.

Gozd v mesečini.
Po njem sprehajam sanje,
ob spremstvu sence.

Ožeta cunja
z bolečino pripeta
na vrv vsakdana.

Travnik poln kresnic.
Prepojen z mesečino.
Utrip mistike.

Črni oblaki.
Tišina zagrmi v jok.
Duša se jasni.