Ko na obali ščije sraka sivkako na obali ščije sraka sivka
na rativcu u gmajn še šćinkovc ćivka
zdej te prašam baba glupa
a je že kuhana goveja župa
pajčevina v glavi in želodcu veje
od včerajšne prevelike moje žeje
žeje da rešil svet pogube
poklou bi vse te njegove zgube

Ljudjé s slovenstvom v srcu,
slišíte glas mi važni.
Se štìrinájst že vekov,
ki vsàk je v stotih letih,
borimo v Alp zavetju.
Nam tèžko jè živeti,
smo v drugi ród ujeti,
vsem drugim smò pokorni,
nas tepež žgè osorni.

Vidm, a sm slep-
prazne so oči.
Kričijo nema usta,
sprašujem se kje si?

Čemu bo ptici zlata kletka,
gluhemu božanska melodija,
žejnim koreninam vroča idila?

Naj pove se zakaj!
Naj ve se zato!
Da bomo razumeli kako!

Kje um mu zdrav razum,
ko vidim ga opitega,
leži negiben kot da se poslavlja,
globoko v sebi pa nazdravlja,

Kje um mu zdrav razum,
brizgalko inekcijo si polni,
morda dobil bo krila, poletel,
zakaj ne sanja, tega ne bi smel.

Ljubezen moje si poti življenja,
in življenje moje pot ljubezni tvoje je.

A te ljubezni ni,
je le praznina,
praznina ki ubija mi srce.

A upanje ostaja,
in vse kar rabim je le to,
a ko upanje zbledi-umre srce,
in zapre se žalostno oko.

Ponujam ti mojo roko,
ponujam ti svoje srce,
moj pogled naj vse pove.

Čutiš utrip mojega srca,
želje, pričakovanje,
v objemu tvojem,
moje sanje...

Nežna ročica, drobcena dlan,
nasmeh iskren jo kliče k sebi,
da začutil njen bi objem,
spoznal, občutil solze, smeh.

Iskren v mislih, želj preprostih,
ob materi željan ljubezni njene,
ki v njem živi do smrti, ne ovene,
da objame, poboža nežno ga lahno.

Ob prsih njenih ljubezen se krepi,
ob korakih prvih,besedah naprej živi.
Morda otrok, njegov moški bo korak,
če dekle, le zdravja želi jima vsak.

Preprosta, vendar očarljiva,
po pašnikih, livadah vabi,
le redka cvetlica še tako vabljiva,
ko utrgal si jo, vprašat ne pozabi.

Morda pove ti, če ljubezen ti je dana,
ko lahkotno postojiš , modruješ,
ko zadnji beli cvetni del utrgal si proč,
me ljubi, ne ljubi, sprašuješ.