Zapele ptice v jutro, sončen dan,
ena priletele med vejevjem žvrgoli,
morda ji sonce ugaja, se ga veseli,
da polepša dan meni, tebi, nam.

Cvetoče lepe rože vabijo k sebi,
marjetk in drugih lepih s sončne trate,
s pogledom iščem, eno izbiram zate,
rad bi podaril, poklonil jo le tebi...

Kruta-nič manj nežna melodija,
objame čutna me melanholija,
zlomi jok v izobilju se lepote,
in ko nirvana mirno grabi
evforijo,
kriki padajo v nebo,kričijo.

Naj preglasi vse tisto,
tisto, kar vredno ni da sliši gluho uho,
naj spet kot bi igral Orfej
siv se kamn zjoka in nebo.

Kot otrok zaspan,
bežim v zavetje sanj,
me strah živeti je-ne znam.

V čem je lepota puščavskih lepot,
ki jemljejo dah,
a puščajo dejstvo tisočerih krvavih rok,
rok, ki gradile so ugled uglednim malikom,
ki pili nedolžna so srca na obrežju življenja,
vse odkar se v imenu človeka rojevala mati je zemlja.

Zakaj življenje moje zapolnjelo s praznino je?

Zakaj postavljam si vprašanja,
na katere odgovora sam Bog ne ve?

Zakaj srce moje ljubi tebe,
ko pa ve da ljubiti te ne sme?

Tako daleč...
Kot na drugi strani
Nekega čudnega oceana.

Vidim se
Na drugem bregu.
Vidim se -
Banalno,
Kot zrcaljenje zrcala.

Zakaj se čudim,
Ne vem.
Zakaj bojim se...
Ne vem.

Kot mehek, bel oblak prihajam,
da te razvedrim.
Nikjer te ne najdem.

Bil je vroč poletni dan.
Rabil sem osvežitev.
Hladna cola in sladoled.
Super!

Hodim proti domu
in nenadoma se začne:
napetost, črvičenje,
črevesje se je uprlo.

Pohitim proti grmu,
slečem hlače in počepnem.

Sem glih se uštimu,
de med folk bom mal odrinu,
žurirat šu zvečer,
a mi bo družbo delal ker ?

Usi so neki fris zadrt,
vsak hod po svoj črt,
nč se nkjer dogaja,
ma ful je čudna raja.

Ma kukr de so usi fosilni,
kr bezlajo, zgublen, mobilni,
tišijo k ušesom telefone,
so tak en kukr mone.