Še pesem topolov odmeva,
jelše veter upogiba, prepeva,
panonska ravnica živahna,
ob pšeničnih poljanah prekrasna...

Žal pesem spet je otožna,
kot tam človek je v skrbeh,
z Muro, mejami obkrožen,
potrt, premagan, s solzo v očeh...

Odpusti mi mojo ljubezen,
ki te mori.
Odpusti mi mojo ljubezen,
ki te duši.
Odpusti mi mojo ljubezen,
ki ti dihati ne da.
Odpusti mi mojo ljubezen,
ki te ...
Odpusti...

Z začetkom konca
se je lažje sprijazniti,
kot s samim koncem vsega.

Nasvidenje noči v konjaku,
ko sem se sprehodil čez volnene travnike
in po preplašenih prstih se je jutro priplazilo
na teraso, med topole in v kamenje vodnjaka.

Oblaki so kričali
kot raztrgane ovce
in deževalo je,
da se je pokrajina
zlivala v blatne odtoke.

Sedaj
čutim ceste iz golega peska,
kot žile, ki utripajo v pričakovanju.

Sanjamo čez dan, sanjamo ponoči,
ob trenutkih nemoči., prizadetosti,
žalosti, izgubi v ljubezni, v stiskah,
sanjamo, čeprav vedno niso željene...

Naslonjen ob vrbo ob Savi sanjam,
o prijetnih trenutkih iz otroštva,
o šaljivih potegavščinam, nagajivosti,
sanjam o prvi nezgodi iz otroštva.

Sta srečali se opravljivki,
imeli vedno sta svoj prav,
včasih znani prepirljivki,
ju vsak prav dobro je poznal..

Je prva vedno razpuščenih las,
kadila sto na uro, hripav njen glas,
ko druga v krilu istem tedne tri,
kar uboga na pogled se zdi.

Ničesar njima ne uide,
čeprav je sonce že zašlo,
kaj vse dogaja, še mesec zasmeje,
ko vsaka svojo laž z besedo seje.

Zdi se kot da boža,
z menoj se poigrava,
neslišno nad oblaki plava,
v siju zvezd kaže pot, mi govori.

Če na pot si novo se odpravil,
ne oziraj se na staro več nazaj,
priložnost novo bi zapravil,
priložnost drugo, sreče iščeš zdaj.

Se sonce že odpravlja za goro,
prihaja mrak, neslišno se udinja,
poslednje ptice pred nočjo pojo,
temno postaja, noč se zgrinja.

Že kresnic na ducate prihaja,
enkratnih v letu, kot da so z raja,
nežno v noč lete, se poigrajo,
svetlikajo, z žarkom trepetajo.

Prazna je gorska livada,
rože sedaj ne cvetijo.
Mrak nad soncem prevlada,
meglice v dolino bežijo.

Kača po travi se vije,
usoden človeku je strup.
Bodalo nedolžnega ubije,
kri obarva mu trup.

Rišem zvezde, sam,
na ta brezupen dan,
na prvi dan v letu,
na tem bolečem svetu.
In upam...
In čakam, da mine čas,
da sonce vrne mi obraz,
da senco soj svetlobe zbriše
ter polja, hiše spet nariše.