Hlad objema me,
ko zapuščam tvoje sledi,

ko tvoje ime vedno bolj daleč
je,
zapuščam te.

Rane počasi celijo se,
glasovi vedno tišji so,
kmalu vaših stopinj več ne bo.

Dve leti vlekel za nos si me,
to je največ kar lahko prenese to srce.

Tako blizu si,
čeprav le sanjski fant si.

V siju mesečine loviva se,
gozdni šepet vedno premami me.

Raziskujem te, od glave do pete,
potujem med tvoje roke.

Vonj po senu, zrele češnje slad,
vse pušča sledi,
te strastne noči.

Gledam v nebo,
Iščem kje vidim te lahko.
A tebe med nami več ni,
le spomin na tebe še živi!

v mehkobo oblakov
si položila
svoje razgrete obline
se zalesketala v siju
ognjenega magnetizma
zažarela v magični moči
privlačne posesivnosti
potonila v objemu sanjačev

Odprla sem paket,
iz njega je štrlelo življenje.
Darilni celofan
me je ločil od maternice.
Ob prvi priliki sem se zahvalila,
s pritlikavimi marjeticami.
Val, ubežnik morja

Srce, a ti veš?
Po krompirjevi juhi, oprani žehti
in toplih zavesah vonja po milu.
Z budilko v vzglavju.
Mama pomiva posodo
zamreženih solznih oči.
Oče za prvim vogalom, za šankom sloni.

po pravi poti naju bo vodila v fantazijske gozdove polne prečudnih bitij
želja po večnem življenju, da bi zajezdila evergreen samoroge in obeležila svoj čas vredno najinega obstoja.
iščeva se, iščeva, da bi skupaj poletela na ultravijoličnih metujlih, kjer užijeva transcend ljubezenskih užitkov
ob podčutnem premikanju zavesti, spiralne oblike organskih hormonov, do norih nevronov, ki prenašajo

Moje so vse te besede.
Čisto moje.
A jih ne morem povedati,
a  jih ne morem izustiti.
Nekomu,
ker je zmeraj preblizu.

Nekomu,
ker je tako obupno daleč.
In vendarle ihtijo,
ranjene od tišine,
premražene od molčanja,
že skoraj onemele
in  brezčutne.

Pomniš
Vonj poletja
Zlatolaso seme
Pritajeno hehetanje
Žanjic

Pomniš
Okus kože
Pomečkane trave
Ukraden poljub dekleta
V jutru

Ne zbodeš me samo ti,
ampak tudi ti.
Ne samo zaradi tvojih dejanj,
ampak tudi njih.
Kriv si ne samo ti,
ampak tudi ti.