Ubija me želja
ponos mi hlapi,
me silnica vleče,
strast se krepi.

So leta mladostna
prevzela telo,
a moja misel
ne pojmuje vse to.

Slačim s pogledi
ves ženski svet,
ne gledam obraze
nit' njenih je let.

dolg časa že molčim
v kotu tičim
ampak ta čs je nastopu
k v men led se ni stopu

vidm da se trudš
in to me res ubija
ker ne znam ti nudt
tega kar te opija
in vidm to naju zbija na tla
in pol pridejo dnevi
k naju ud jeze in žalosti zvija

ne morm se spravt
nekak ne uspeva mi
pokonc se postavt
ne smem pustit
da se vse konča
ker je edini tip
ob katerm slišm bit srca
čutm da me ma rd
to mi je povedu
kje so cajti k si govoru
da bo vse uredu
patricija ne glei kaj bo

s čikom v roki
ob kavi sedim
mislm na tebe
pozablam na sebe
iščm najin svet
že zmer te hočm met...

ne bom jamrala
da zdj je vse slabo
ker ubistvu vse je prelepo
sam v men neki je prazno

Od malih nog, pa do starosti,
biti poslušen je težava vseh.

Ko z leti dohajam to večno besedo,
ki se odbija nekako od me,
spomnim se vere, a bogaboječnost
nas kot hipnoza potiska pod se.  

Rojstvo in smrt sta istoimenski,
le da sta pomensko človeški izum,
povsod se med njima ponižnost preliva,
odvisno v kakšnem je odnosu razum.

Pesem Vas vabi na Randevu življenja!

raznolike postaje.

Randevu življenja,

v jeseni,

plava v žarkih sonca.

Randevu življenja,

poleti nasproti zapora,

začuti iskrico smeha.

Nasmehnem se zate,

takrat, veš,

ko pomislim nate.

In srce mi bije hitreje,

takrat, veš,

ko glas tvoj me ogreje.

Izgubljen

Gospod, težko je,
živeti to življenje,
ki si mi ga dal.
Vsakodnevna borba,
sprašujem se .... Hm?
Kakšen človek bom postal,
a sem si pravo pot izbral?

Odet v grehe plašč,
iščem odrešenje,
na poljih izgubljenih duš tavajoč.

Vrv sreče,
ki vodi do zakladnice
polne zlata
ter ostalega bogastva.

Ni denar
tisto za kar bi nam moralo biti mar.
Nasmeh je vreden veliko in še več,
ne mečimo takega bogastva preč.

Darujmo srce,
vedno povrne se nam vse.
Običajno se v večji količini
kakršne ne moremo izmeriti.