Belina, ki čaka,
da zapolni jo dlan,
kot ladja iz mraka
je peljala drugam:
roka in pod njo sled,
ki črnilo veže
v trd pljunek besed.
In v neskončnost seže
nem krik razglašen,
do gluhosti vzklika,
v očeh pogašen.
Ah, srčni nemir
z bele površine,
to čustvo od nikjer
rodile so tišine.

Vrstic ne pišem več, (še tole bi prečrtal!),
besede, zlogi padajo kot zadnji sad.
Jesen je, jaz pa po vsej sili vrtam
v srce in prežeče čakam na zaklad.

Zima kmalu pride. A ne spoznam
več rok, ki pišejo mi tele stihe,
kot sneg, ki skrije umazano ravan,
prečudno belo, vse tuje zdi se.

A več jih ni - strasti, in kakor, da bi mraz
čez noč v meni vse zamrznil,
se mi iz ust kadi ledeni dih.

prišel si
ne vedoč, da boš ostal
večen popotnik
s krili pripravljenimi za let

rada bi te zadržala
te ne delila z vetrom
skrbela bi zate
kot nihče do sedaj

Vprašala so me dekleta
ali je plesat' grešnô,
izrekel sem jim dva napotka,
kako naj se odločajo.

Vodi naj vas ena misel
kakšna naj vam bo želja,
vse kar delate s ponosom,
je za slavo Jezusa.

Sedim na balkonu
ugašam na pol pokajeno cigareto
in poslušam dežne kaplje
šššššššššššššššššššššš
šumi, ko udarjajo ob listje.

Pogledam malo bližje
pogledam list na drevesu
kaplje polzijo po njem
kot solze po licu
kot bi listje jokalo.

Gorje,gorje vsem nam potaplja se morjé.
Vse ribe so gladino pokrile.
Gorje,gorje vsem, ki nam hote,
Brez solz
Brez solz
Nam vodo zastrupé.

po P. Celanu

V mandorli, kjer Nič kraljuje,
kaj stoji v mandorli?
Dvoje mandljastih oči,
kraljevsko modrih.

In v očeh, kaj stoji v teh očeh?
Solza, solza in v njej mrtvi lesk.
In ta lesk, kaj ta lesk odseva?
Nebo, nebo polno pepela.

NAVZDOL, Z VRHA PEŠČENE URE
Me zasipaš, zrno za zrnom,
Neslišno v tej stekleni kletki.

Dan za dnem.

Jaz pišem v pesek,
Medtem, ko se veča gomila.
Med prsti mi drsijo tvoji lasje,
Poljubi, roke, besede - vse izgineva...

A bolj kot minljivost,

znotraj te steklene ječe,

naju muči neprodušnost, strah.

Čutim, kot da bi lebdela,
kakor da bi me nosili oblaki,
ob poteh brez smeri,
kot seme, ki ga nosi veter,
da ji najde mesto novega rojstva.

Vse okoli mene je modrina neba,
lahkoten topel veter me boža,
spet varno usmerja se poigrava,
skupaj pleševa ples neznanemu cilju,
željno pričakovana, sem nepredvidljiva...

Kako majhen, močan, nepredvidljiv,
preusmerja reke v nov tok
kot sad ljubezni bil rojen otrok,
z dejanji svojimi zdaj nepremagljiv...

Iz nad oblakov majhen bil bi,
morda le zrno makovo, mu sled,
a moč mu dana da spreminja svet,
čeprav v duši peče ga se zazdi.

Zginjajo gozdovi, čiste reke, tolmuni iz gora,
megleno sonce, v hrani strup kot da arcnije,
pohlep ga žene po denarju v njem klije,
nihče ne ustavi ga, preveč moči ima..