Temno nebo se je nad mano vilo,
a jaz zapuščen sem v mislih bil,
od nikoder žarkov prebujenja,
le top pogled se je z mrakom zlil.

Kako se žalost hitro useda
kot težka megla nad globeljo,
kanček nebes nosimo vsi v sebi,
jih iščem  s srčno željo.

Kako si izmuzljiva
Prefinjena pretkanka
Lačna krvi in mnogoterim
Prekleta uganka
Zakaj posedaš le za hip
Na konici jezika in
V loku bruhaš žveplo
In ognjene zublje
Četudi so ustnice
Vabljivo našobljene
In mične v srčastem poljubu

Lepota
Jutra.
Ubegnila sva
Brez besed v
Esencialno
Zlepljenko.

Eden brez drugega
Ne znava, ne zmoreva.

Konec maja je in res
bi se že moral
spraviti za knjige.

Namesto tega sem danes razmišljal,
kaj bi napisal kot v slovo dedku,
če bi mi jutri umrl.
Verjetno bi bilo težko ampak
vsi bi pritiskali name
ker sem pesnik v družini.

Moral bi napisati nekaj.

Oba sva se strinjala
in pristala
na pogoje

Zdaj igrava igro
ki ni ne varna
ne kratka.

Ura nad tržnico
kaže deset čez osem.

Skozi okno sva vrgla
surove postelje besed
in v sobah je bedela tišina.

Prehodil sem drevorede
in zaspal v objemu toplega dežja.

Grem dlje od teh in tistih korakov.

Ognjeno rdeč je javor
in krokar se v nevihti
s težavo oklepa veje.

Lahko bi bil Kristus,
krvaveč v zeleno očetovih travnikov.

Jacquline is my sweet mistake and I

always love her true,

but she runs away through the streets

and screams; »Darling, I love you too«.

My Jacq puts on a carneval

In my ten times ten large room,

And she smiles as an orphan child,

As we gaze at her naked truth.

Jacquline comes to town in spring

When violets rage in growth,

But then she quickly disappears

As her wildest winds whithdraw.