Prepišem tvoje
besede sreče, pod njih
podpišem sebe.

Na oknu so kaplje,
oblaki spet jokajo z mano.
Sivo je moje veselje,
siva prekriva modrino.

Na stolu zmečkana obleka
objema spomine,
ki jih skrhan ponos
tišči na dnu moje zavesti.

Na oknu so kaplje,
ki jih tisti dan tam ni bilo.
Bili pa so žarki,
kot upanje naivnim.

Izsek v času,
a ta je bil moj.
Vsaj tista polovica.

Napake, banalnost,
dnevi, ki grejo kar tja nekam,
mimo; s tabo.

Bližina, toplota,
smeh in tisti občutek,
ko veš, da ne moreš pasti; s tabo.

Poljub, objem,
zbujanje v tvojih rokah.
Rekel si, da obožuješ zaspati z mano.

Preobrazbe človetva,
neizbežen izhod iz stiske.
Stvaritve in čudeže
si lastijo mase.
Kdo jim da,
možnost izbire?
Hrano iz neba prodajajo,
sonca so njihova.
Skromni,
kot taki,
ustavljajo se v uboštvu.
V njihovih besedah ni konca.

Prevečkrat je pretrgana
bela luč.

Naučimo jih
varovati ogenj.
Vsak si bo svojo grmado postavil,
vsak bo svoje demone preganjal.
V piramide zaprti,
nekoč se bodo prebudili,
s plameni jih bodo sprejeli,
visoko se bodo povzpeli.

Poteptali jim bodo vse.
Tudi resnice.

Svet krojijo blečeče sanje,
sanje neumnih ljudi.
Vrtoglave misli
spuščene bežijo.
Besede zabadam v tvoje telo.
Krvavečih ustnic vzdihuješ,
spraskanih zvokov se braniš.

Kristalno črna griva
preplašeno pozdrav pošilja.
Ni je moči vetrov poštene,
da bi iz trdnega jo reda izvila.

Konjički že upirajo poglede k nebu,
vdihujejo skrivnostno mehko moč, ki že kmalu se iz krempljev gneče bo osvobodila
in zbežala daleč, daleč proč.

Kot cvet vabljive lilije me je prevzela,
da občutil telesnih bi sladkosti,
z dotikom rok, me je objela,
da nebeških čutil bom radosti.

Oči, sanjave, igrive, zapeljive,
lasje pšenične barve razpuščeni,
ustnice vabile v igro so strasti,
ko čuteče le telo še govori.

Rodilo jutro se, spet nov je dan,
bile so sanje, je vse zaman,
le še v snu obujam spomine,
z jutrom, z dnevom vse mine.

Grenke solze so ji oblile lice,
materi tresoča je postala dlan,
kot žalostinko so zapele ptice,
se spremenil v žalost sončen dan.

So sporočili, ponesrečil se ji sin,
prinesli so ga s skal, z višin,
negiben kakor kamen, v rokah cepin,
ko želel da premaga sam vrh planin.

Morda planika tam bo zacvetela,
ob sončnih žarkih oživela,
mogoče prekril bo skale mah,
odnesel nesrečo v pozabo čas.

V portretu sem našel oči,
ki želijo,
sanjsko omamo,
ki se krade v čute.
Nesmrtno lepoto
upodobljene glave
prebujam iz sanj
po skrivnostni pomoti.
Mehke oblike
v barvah življenja,
topi se podoba,
v smrtni zaroti.