Mimo kamna
podrsa kaplja obupa
in pade v moje sanje.
Pokrijem se z melanholijo
in se potopim v kaos
z ranjenimi kretnjami.
Ko spim.
Pokol iluzij raste s čustvi
paralelnega prostora
v katerega pustolovsko potovanje
kastrira misli.

Sprejel bom tvoje vabilo na luno.
Mučil te bom s čudnimi uroki.
Moja narava
se bo prelila v sočutje,
ko bom srečal
pogled tvojih pomenljivih oči.
Vroča želja, ki me uničuje,
v krhkem duhu tvojega prstenega bivališča.
Zmaga!
nad izmučenim razumom,
s toplim žarenjem lesketanja v vodi.
Z nebeškega oboka spustila bo,
kot mavrico,
mrtvaški prt.

Moja usoda je biti ...
Veter pihljajoč,
ogenj vroč,
zemlja pomendrana in
voda podivjana.
Kos in los,
krt, vrt,
gozd, grozd,
reka in smreka,
raček, maček,
sokol, topol
hiša in niša
žaba, vaba ...
Moja usoda je biti vse
in hkrati absolutna ničla.

Piš vetra češe
travnik in budi krte.
Sonce žre meglo.

Luna potrka
na vrata podzavesti
Stari sen odpre.

Sivina zemljo
stiska, rosi ležernost.
Postelja diši!

pisana jasa
neutrudljivo črička
pesem življenja

Oblaček puha
nežno z vetrom se igra.
Regrat umira!

Razkroj oblakov.
Sij zelene svežine
razsvetli dušo.