Mrtev modras
na skali leži,objem
sonca smrt spodi.

noč polni luže,
skok sence ... ne, krastače!
korak preplaši.

Spomladanski tuš
Iz zemlje spira zimo
v besnečo reko.

Lazar po listju
nežno slini. Brezdomec?
Ne!Le hraber polž!

Vrh nad oblaki,
triglava skala reže
v zmračeno nebo.

Vrnila se je iz svoje službe
v gneči in delu ji dan je prešel,
sprejela jo je mračna praznina,
osamljénih tišina in stari gnev.

Vključila si je vse pripomočke,
da razgrne z glasbo žalostni vel ,
ekran osvetljuje druge domove,
le v njenem se čuti prazni odsev.

Vidim,
da sem slep,
oni,
ki gledajo,
ne vedo.
Da oni, ki vedo
ne gledajo.
Iz vsega se rojeva vse.
Neobstanek obstoji enako.
Ni umiranja,
ni življenja.

Steklene robide je zobala,
ptica brez kril,
žarometi so polzeli,
po perju,
raztrganem brez užitkov.
V kačo spremeni se,
kdor me vdihne in izpljune moj ponos -
na minska polja.
Rdeče strune
hodijo po mojih dušah,
na vešalih so mojim besedam izkljuvali oči.
Odprta je steklenica,
stanovanje demonov.

Izumil sem lasten razum.
Odšel bom tja,
se sestrelil na zemljo.
Skozi kri zvezd,
električne plime herojev,
poiskal bom,
fanatično družico
zastrupljenih možganov.
Šepetal ji bom
razuzdano poželenje
v nora ušesa,
tajne uroke,
razpenjene blodnje
nebeških kraljestev.

Ponoči v sanjah
sem našel kotiček,
majhen kotiček,
samo za naju.

Ljubezen, polna čarov,
me je prestrelila s pogledom
in obsijala moje sanje.

Začaran z idilo
sem sanjal naprej,
plul po reki sanj.