Sledi dežju,
ki vse spira

Njegove poti so kratke in ozke
in vodijo v povojih resnice
v skrito središče
žalosti 

Pojdite k potokom
na travnike in pešpoti,
utrite bilke zdravja
za hrano svojih letnih dni.

Ostale so edine
naraven in hranljivi svet
v katerem bo na zraku,
srce našlo od prednikov sled.

ljudje besedo
v igri telefončki
vedno sfižijo

O, ta naš vesoljni svet
podložen tisočim besedam,
ki nam ubijajo zavest,
že dolgo jim več ne nasedam.

Svet res ne pozna miru
niti spokojne resnice,
odkoder prava moč kipi,
beseda nje je božje lice.

Slabost meša z jezo se,
vsa čustva prepletajo se.
Zakaj po mojih sledeh brskate?

V vrtinec odnaša me,
mogočen veter rešil me je.
Narava pametna je,
njena zadnja beseda je.

Ne dotaknete se me,
saj višja sila ob meni stoji,
ne poznate nje moči.

menjam MP3
za pest starih frnikol
lepše mladosti

na vroči plaži
švigajočih pogledov
sva noč čakala

Rajši bi tvegal,
nove poti odkrival.
Spustil bi se v divjine,
kričal bi in se naslajal.
Našel bi tvoj smeh,
zanj bi ubijal.

Topil bi se v bolečinah,
temo preganjal,
krutost bi častil,
kot da je moja.
Na poti do cilja,
našel bi sonce,
pestoval bi tvoje dete.

V plasteh odkrivaš duhove.
Zlate so črte tvojih obrob,
steklena je tvoja vsebina.
Tvoj pogled je mamilo,
tvoj dotik je svetloba.

Duhovi si ne priznajo zvestobe.
Brez težnosti lebdiš,
poševna je tvoja bodočnost.
Kaj si,
da si?

Belih mačk sledi
si spoznala,
še večji so bili
tvoji užitki.
Vetru si dala spoznanja.
Strašna so,
ko zaslišiš odmeve iz globin.
V tvojem vodnjaku
leži,
voda zastrupljena.