Bljuješ,
ko me iščeš,
svoj smeh spreminjaš.
Radost ti je tuja,
samevaš.
Tihi žolč piješ,
potrebuješ.
Tvoje kazni so moje želje.
Strahovi so popolni.
Kri si pila,
ko so te dojili,
njih strah te je kvaril.
Kdo si?

Ko dežne solze močijo tla,
v spominu bo le patetika nepoznanega.

Ko virus uničuje celico,
ko z morja prihaja zla sapa,
laži prepredajo njegove oči,
v njih  prevara spi.

Ozri se v svoje neverjetne globine,
kjer so atomi sestava manir
razne energije so tvoj karakter,
sedem galaksij usmerja tvoj tir.

Ni ga trenutka v tej stalni borbi
menjalci v jedrih so hudič ali bog ,
resnica nastane, ko te smrt loči,
od njiju bo eden zasedel tvoj log.

Kakšno bogastvo si uspel vase dati,
to je na veke tvoj depozit
če si zemlji zapustil veliko,
ti duša od telesa ni imela profit.

Tvoj pogled strast izžareva,
s sijem sončnega zahoda jo pogreva.

Pozdravlja te šum morja,
z odsevom zvezdnatega neba.

Jugo proti tebi vrši,
na obraz se rišejo poteze noči.

Objem tvoje bližine kriči.
Ustnice nemo govorijo,
a korak pred sovragom beži,
k tebi si želi.

V očeh ji videti je žalost
gube mokre od solza,
vsa sklonjena v sebi
je ostala sama brez moža.

Zakaj prav zdaj, ko bi živela
najlepša leta starih dni,
ko sta vse si priskrbela
za svoje izmučene kosti.

strastnost dveh polžev
ob nevidnem ribniku
je dež prikrival

Veter, dež, vihar in toča
so čistilci našega ozračja,
tudi moja vest me čisti,
od naplavljenega dračja.

Le en obraz hočem imeti,
ki naj ovenčal večnost bi obstoja,
v katerem bom enak enakim,
neoseben, kot je vseh nas pot razvoja.

producet by:laky boy

zakaj živet??

refren: le zakaj na tem svetu živim,le zakaj na tem svetu stojim?le zakaj mora bit vse tako težko, zakaj človek lahko naredi v sekundi veliko greško?zakaj je life tako zafukan in naporen?brez tebe živet ne morem!veliko je odvisno od človeka,da živi v pravem času in ne v času starega veka.vse se spreminja skozi čas,ki ga živimo,veliko je vzponov in padcov vsi si dober life želimo!ampak ,ko čas beži mimo men se zdi,da na mestu stojimo in nič ne naredimo.

Vulkan jezo in žalost izbruhnil je,
trgam iz drobovja te.
Vsak atom joče se,
s krikom upira se.

Roboustne sence zapuščajo me,
plazijo za gospodarjem se teme.

Cvet žalostno povesil se je
in pod seboj zakopal ljubljeno ime. 

Vsi čakamo trenutke,
da svečano zažarimo.
Razblinimo se v miljone.
Plapolajmo z mislimi,
bojmo se hladu.
V nas samih je moč,
izgorimo jo.

Na avdicijah smrti
izbrani smo za glavne vloge.
Zgodbe so neskončne,
kot ostri udarci.