Objema me življenje, hrepenenje,
sončni žarek upanja,
toplote pri srcu,
utrip srca.

Poslušam,
torej sem tukaj,
vidim, čutim, občutim,
zdaj noč, pa spet svetlobo dneva.

Objel bi vse ki me imajo radi,
pa tiste z žalostjo v srcu,
da bi jim pregnal solze,
in jim polepšal dan.

Nisem isti kot včeraj,
Moje srce ne zdrži,
Vsaka misel k tebi plava,
Iščem tvoje nebeške oči.

Zdaj se novi dan prebuja,
Sanje lepe so bile.
Slišim pesem, ni mi tuja,
Zate bije moje srce.

Zakaj ljudi sovražim,vam povem,
čeprav priznam, da točno sam ne vem;
a znane so mi misli ki roje
po glavi, ko med njimi sem nekje;
nagnusne kepe kože in mesa,
sluzi, kocin, vsega odvratnega;
Od njih vali se smrad gnijoče sle,
kadeč iz ust in lukenj drugih še;
zobje rumeni, ki sesajo dim,
besede zoprne kričijo in,
naj človek miren bo, kot možno le,
še vedno v njem nad njimi bes zavre.

Vonj po pečenju
razloži stopinje saj
ležečih na tleh.

Poteg čopiča --
kanvas se poslovi od
svoje beline.

Sonce in veter
skupaj z roko v roki
me posušita.

Veter zapiha
in vzame vetrnici
cveta obliko.

Na tleh jabolko
načeto zopet nudi
črvu zavetje.

Vrtnica reši
se -- sled rdečine na
razprti dlani.

Ego vseh se rad oglaša
v njem ni mojega srca,
beseda mu je moč površja,
odsev je uma in sveta.

Sonce senco izničuje
tako se v meni jaz topi,
v sebi čutim sklad nevidni
notranjost moja vsa kipi.