smisu živŁjenja.. xD

Maš sŁabe dneve.? Težiijo tii starii.? P' To sm' zato k nekii skriivaš u omarii. Ne pospravŁaš gat za sabo, spuščaš frende u razmetano sobo nagŁas-na bas Nabijaš komade, Kadiš dokŁer te nezadane, Prah po televiiziji tii že kr vre, Pa še kr puščaš ga, dokŁer čizt se ne scvre. Fotr kondome tii najde, Pa takoj te nadre, Tii pa sam še zgovarjaš se: Pa seii niiso mojii, ne.!. foŁk feiika tii preveč.? Govorjo: maš probŁem, tii sam reč.! sekundo kasneii pa tvoii probŁem ena govoriica na scenii je več, feiikrjm sii čiizt odveč, sam k neupajo sii tega povedat v obraz, ker nebojo pokazal svoj pravii jaz, dokler Łahk bojo še izkoriiščaŁ te govorŁ da pomeniiš jim čiizt use, sam fack off, onii sam u gŁavo fukajo te, ti pa neopaziiš tega, ne.?

SqŁ ŁE.. 2001-2009

Minevajo zdej še zadni trenutki V naši grupi, ko še zadnič smo skupi. Tuki sedimo, se smejimo, Obujamo fine spomine Kok bŁo nam je Łepo, Ko z učitŁi deŁaŁ smo grdo: metaŁ kredo gubi smo u gŁavo, medtem mici u kabineti kadil je travo, za svojo zabavo. Žibrt vedno je tko smrdu, ko da ceu dan bi sam prdu. Gaši, pa poŁona Po teŁovadnc skakaŁa sta, ku 2 baŁona. miŁa, nam z gŁasbo je težiŁa. Simonča nam za praznik čokoŁade je delila, Pjerina se obnašaŁa ko da bŁa najboŁ bi zabita, oziroma z alkom čizt opita, poŁita.

Vsaka minuta brez tebe, nima več topline, In u srcu me zebe vsaka sekunda, Zame je kot dan brez noči, Misel nate je kot noč ki se ne zdani MEN JE BED KO TEBE NI, A SE TI NEZDI? Odkar pustila sem te Sanjam o tebi, kjer se tiho pritihotapiš k meni pol sva le jaz in ti, skupaj za vse dni ko pa zbujam se le še sprašujem se zakaj pustila sem te, odgovora ne najdem vse kar vem je, da ti mene meu ne sej zakaj bi me, ko pa pustila sem te

Nedohajam časa, k' prehitr je miniŁ usek ka blo je Łepo, Ni več tistga »skupi smo neglede na ka zgodil se bo«. Kje so noči ko ležaŁ skupi smo na travi in gledal v nebo, Ka se je zgodil da tega več ni, se to spŁoh še kdaii ponovilo bo. Ma seii še je med nami minimaŁn stik, Nii Pa Ohranu se prjatlski dotik, Vse kar mam je spomin in pa ta stih. Ka je uno ka narobe sm nrdila, Sm res sam jzt kriva da tok sm se spremenila.

Sneg
tiho in vztrajno naletava,
odevajoč cvetlice
v neskončne sanje.

Dajte,
cvetlice
lepe predrage,
zapojte uspavanko, ki zaupale so vam jo snežinke...

...so besede,
ki zadanejo ob ustnice zaprte...
,,,znova in znova...
ob ustnice,
ki kot trdna vrata so
dosmrtnega zapora.

En zimski dan,
ko rabil bi pomoč,
šibko sonce tone v mrak.

V temi skrit vran,
stiskam pest, nemoč,
preleti še zadnji vlak.

Metamorphosis 2,
Phillip Glass,
solo piano,
odigra.

Belina, ki čaka, da zapolni jo dlan, kot ladja iz mraka je peljala drugam: roka in pod njo sled, ki črnilo veže  v trd pljunek besed. In v neskončnost seže nem krik razglašen, do gluhosti vzklika, v očeh pogašen. Ah srčni nemir z bele površine, to čustvo od nikjer rodile so tišine.

Še vedno tli,
nočni kres je ugasnil,
tlijo le ostanki vejevja,
kot v ljudeh praznik,
tisti, ki je namenjen njim,
preprostemu delovnemu človeku,
tistemu, ki se čuti odrinjenega,
tistemu, ki se boji prihodnosti,
tistemu preprostemu delavcu.

V vrtincu dobrih, slabih sem lastnosti.
Zakaj le Sonce svetlo pesem poje?
Zakaj trpeti bolečine svoje,
če smrt uniči naše nam slabosti?

Zakaj pustiti našemu telesu,
da um nam gnije tiho in počasi,
in svetu tem, da nam tožeči glasi
izginejo v Fortuninem kolesu.

Ker bo na svetu vse se spremenilo,
ko svet bo spet na tehtnici obvisel;
vse slabo bo za vedno utonilo

Ledeno mesto mamutov,
poka pod težkimi nogami.
Prebivalci ne vidijo lepote kristalne palače,
ki se topi v popoldanskem soncu.
Glasno tuljenje drobi ogledala
in sproža plazove pozabe.
Mamuti brzijo proti ponovnemu izumrtju.

Oranžna supernova na nebu
oznanja konec in nov začetek.
Začetek novega konca.
Zakoni entropije nas spreminjajo v pepel.
Iz pepela nove črve.