Na kraju zločina se utapljajo umorjena čustva,
zdolgočaseno jih razvrščam po smeteh,
Po nekaj pogovorih me označijo za manično depresivno
in danes zvečer jim lahko dam prav...
Nekaj privlačnega se skriva v žalosti...
Začela sm uživati, ko se vsako noč,
po najinih enostranskih prepirih smilim sama sebi.
Sovražim ogledala, vidijo v dušo,
prikazujejo kako nevidna oseba sem postala...
Prodajala sem svoje veselje in srečo mimoidočim,
zaloge so izpraznjene...
vse stvari

izmenjujoče levo desno
na podstavku slamnatem
paradira in vzklika: daj mi!

pa pohaja tam za njim
pocestna banda
in vzklika: daj mu!

a ob cesti ne nabira
se kaj drugega kot fina rima
za komedijo analov

zamujam na sestanke
na drugi strani vse
lepe obleke tega že
še odurnega bolezen
pokonča brez svinčnika
zgoraj brez dobrega
razgleda. joj. to ni
pesem. pismo rosno je.
zamujam. se pomujam.
drugič bom pet minut
prej našla razlog, da

Pišem,
ker samo sebi lahko verjamem, da sem.

Rišem,
ker samo moje oči vidijo vse razen mene.

Delam,
ker samo moje delo lahko cenim kot sebe.

Mislim,
ker samo z lastnimi mislimi naredim tebe.

Oda se je zapisala. Oda.
Pomisli. Vanjo so vsadili
grom in lom svetlobe v strel.
Odstrel in dva groša fantazije.

Vse so zamešali. Oda je, ne neroda.

Prašat punco je teško, zato k ne-veš a ti bo šlo, al ne, popravic povedan, želim si eno punco le, in če z njo mi bo ratal upam da imel bom vse, jebeš nasvete od staršev k morm sam potrudt se da bom lah v lajfu kej imel, med tem je tut ena punca za kero rad bi se ogrel, ena in edina k res bi jo imel, ena in edina k bi si jo želel, 

Kakor majhni, tenki prsti,
iz ognjice in iz dima.
Vonj po črni, suhi smrti,
med postavami svečnina.

Sije, liže in objema,
roke zlate in srebrne.
Ris telesa skriva tema.
Luč iz same teme črne.

Hitim v svetlem delu dneva,
(in iščem odgovore),
bežim pred njimi v mir noči,
temo.
 
Ko se ustavim na postaji,
izstopim iz hitrega vlaka,
v katerem sem skozi okno nemo opazovala bežeče podobe trenutkov,
ki so se vrstili in sestavljali,
spajali,
dopolnjevali,
končali v obliki celodnevnega filma,
ki je del nanizanke,
ali pa mogoče nadaljevanke nekega življenja.

Človek otipava, si želi
zadovoljstva in utehe
nikoli prav potešen ni
telo ga sili v grehe.

Kdaj bo konec skritih želj,
ki jih um razkriva,
moč je dana vsakemu,
jih malo greh odriva.

Razdraži srce in opeče.
Priplazi se in piči.
Trza v krčih sočna sredica,
hrbtenica se usloči
in dež jo razmoči v cunjo
in na soncu se spogleduje s kamnom.