Prestopiš še eno črto,
zapraviš plast kože,
utrdiš srce.

Med naivnostjo in krutostjo
je tanka črta,
z enim požirkom jo izničiš. 

Kar te ne ubije,
te ne ubije.
V tem je grotesknost. 

Že mesece lebdim skozi življenje.

Se zbujam, spet zaspim,
se smejem, zaihtim ...
Začnem na novo in se vdam,
posrkam svet in padem vanj.

V vsak nov korak preteklosti zvenenje vdahnilo je boleče hrepenenje.

Ti govoriš.
Jaz zrem v prste.
Predstavljam si dotik na svoji koži.

Nato obmolkneš.
Pogled zasidraš vame.
Ičeš brezkončno dno v modrini oceana.

Ah, preprostost.
In v njej ljubezen.
Z nasprotnih koncev stare barske mize.

Ko se mi greni kri
in hreščijo lupine,
ko se parajajo kornine
in življenje žolči,
se spomnim na jutro. 

In stičišče.
Vrtenje se v hipu ustavi,
ker imajo solze
počivališče.

Klikni za začetek

klik

Globoko vdihni, rame nazaj,
naraven obraz

bo? v redu ...

Poročam:
naletel sem na težave!
Tam so, vprašaji
v peskovniku misli,
ne dajo mi miru,
vodijo me po
starorazumskih poteh -
zdaj sem naplavina.

Kot en oljni flek,
za nikamor in smrdeč.

Ko sem slabe volje,
se je težko pogovarjati.
Vlečem se na
prijetnejše plasti,
a sem pretežak.
Besede ne pridejo
rade iz ust.
Vlečem jih,
a so spolzke.

Pripravljam se na odhod,
na potepanje, ne skrbite,
poslal vam bom
sporočilo v steklenici.
Dolgo me ne bo.
In zbudil se bom
popolnoma drugje.
Tako! Tukaj sem končal.
Pripravljeni? Jaz sem.

Sedim ob knjigi
in med prsti drobim
olupke pomaranče.
Zunaj je že tema,
debel dan za mano,
črnina je lepa podlaga
za dogajanje v moji sobi,
ki seva skozi okno.