Dva verza v poskoku,
dva iskra konjiča.
Naenkrat iz niča.
S poklonom in v loku.

Zamah čarovnije
in rdeč nosek klovna.
Mehak kakor volna.
Nad hrbtom levinje,

Obleci, brat moj, črni plašč, nadeni temne rokavice. Nad nami bodo črne ptice, pospremi me poslednji dan. Orgle bodo zaigrale, zajela tema bo obred, tam žalosten bo vsak pogled, še smrt bo šepetala. Brat, odet v črnem plašču, povzdigni žalostni pogled, za mene je končan ta svet. ˝Zdaj končno bom začel živet.˝

Začaran krog besed, ugank, splet omam in napak, besedna igra, ničta pot, težki glas, srce zarot. Razprte črte, sklenjen krog, končan trenutek, ni pomot, x v krogu zapre mi pot, ostal v deželi sem zarot.

Praviš, da si me želiš,
da nisi pozabil name.
Praviš, da hrepeniš
po mojih ustnah, ki niso zate.
Praviš, da bi me ljubil,
da zbujam pomlad v tebi.
Praviš, da vse si izgubil,
ko čustva si zlomil v meni.

Jaz pa pravim, da je pozno,
da bi škodo popravil,
saj moje srce otožno
ne boš še enkrat na led zvabil.
In res je že pozno,
ni več kaj za storiti;
po toči zvoniti je grozno,
vedo vsi še tako zabiti.

Lepo je bit' zadet,
ker maš v rokah cel svet.
Ko misliš, da lahko letiš,
ko se vsemu potihem smejiš.

Lepo je bit' zadet,
in preživet' dan s tabo.
Lepo je, ko vse diši,
lepo je, ko so pike tri.

Razpelo

Ustavil sem se,
se mu poklonil,
ob znamenju samotne ceste,
Kristusovem razpelu,
njegovi preprosti, nezlagani podobi,
prižgani svečah, svežih rožah,

V hipu so me obletele slike.
podobe križeve poti,
nov začetek, upanje ljudem,
tudi tistim njegovim rabljem,
vsem trpečim, ponižanim,
upanju, odrešitvi.

Opazujem jih, razmišljam,
Nekdo jim je dal meso...
meso namesto kruha,
meso namesto plačila za delo.
počakal na tisti trenutek,
ko ga morajo takoj pojesti.

Morda je želel da se prenasitijo,
kot so se danih obljub po plači
obljubah iz ust nasitenih,
ko je pričakovano plačilo,
ne nagrada, ne miloščina,
nekaj samoumevnega.

Nikoli ti nisem priznala,
da zate vse bi dala,
svoje življenje zate bi končala,
ker vse kar sem bila
in vse kar sem imela
tebi sem dala,a tvoje srce
pri njej je ostalo
ljubezni mi ni dalo.

Zdaj gledam te,
oči so ti polne solz,
roke so ti hladne
in glas ti drhti,
ko rečeš mi,
tu poti za naprej ni,
oprosti mi,
ker delam ti to,
kar boli zelo,ampak...
jaz ljubim njo.

Lažem si,
da pozabila sem te,
da ta solza v očeh zadnja je,
da vse eno mi je,
da ne boli,
ker vem da zdaj z njo si.

Lažem si,
da bolje brez tebe mi je,
da ne pogrešam te,
da vse preteklost je.

Ti si ta,vsaj tako
sva rekla oba.
Ti si ta,
ki vse moje želje pozna,
ta ki mi spati ne da.

Ti si moj,
ti si moja sreča,
ti si moja edina bolezen
in prava ljubezen.

Ko rečem ti si ta,
ki vse mi da, vse
mi vzame in
najlepše kar mi preostane.