Za menoj so ostale prespane noči
izgubljeni dnevi mojih moči,
v času, ko nisem še vedel zase
kaj so dekleta želela od me.

Prišlo je k meni nekega dne,
dekle, ki ji nočem izreči ime
povedala mi je kaj naj naredim,
da bom imel tudi jaz svoj nemir.

Sanjala sem,
da si odhajal brez besed,
brez pozdrava,
le v senci hrbta
sem te objela.

Sanjala sem željo,
da se ozrl bi
in me srečal s pogledom.

Sanjala sem
šopek potonik v roza-beli obleki,
ki se pod težo polnih cvetov
upogibajo....in njih vonj.

Med nami so.
Med nami so oceani.
Med nami so oceani besed.

Nad nami nebo.
Nad nami nebo in v daljavi
Nad nami nebo in v daljavi cel svet.

Na nebu aurora.
Na nebu aurora in barve.
Na nebu aurora in barve in sij.

Prepolno vedro
žlahtnih kapelj sreče
čez rob trpljenja se preliva.
Prepolno steče.

Rdečina čaše časa,
neskončno končno
precejena-brez greha
v odmevu dna,
na koncu koncev vselej
je minljiva.

drek na palci
smrdi manj kot
tvoja mama.

imam drisko
a vsi wcji so zasedeni.

Sanjal sem hotel nad oblaki,
in čas, ki je zastal,
strežnike v belih oblekah,
sobo s pogledom na jato ptic.

Sanjal sem o postelji
odeti v jesenske barve,
pisane balone na poti proti vzhodu,
ustnice, ki so govorile.

Ljubim te de

Kako, da prej že nisem zbral poguma?
Sem res verjel, da si me pozabila
in je medlila tvoja slika mila
v tej žalosti, bolj kisli od agruma?

A strlo bo srce prisego uma
in poiskalo dom, kjer bivaš, Vila!
Ti si mi dar ljubezni poklonila
in me peljala tja iznad razuma.

Skazijo brazde naj mi pol obraza
in bol ognjena naj opeče dušo.
Trpim, tvoj molk me spravil bo pod rušo.
Objela me bo noč, odeja mraza.

V zrcalu zrem pozabljenost odraza,
mnogo življenj že čutim v sebi sušo.
Za hip, že gledal tvojo sem purušo,
a sem priznal si stokrat mrk poraza.

Sva se zamesila v prepir spletena,
nič več ne vzhajava, odzivi gluhi,
brez vode kvas, zgnetena v moki suhi.
Pa kaj ! Saj kmalu bova že spečena,

na vetriču naslade ohlajena...
Spuščeni kodri las na beli rjuhi
in prepojeni v zlati sončni juhi,
v dišečo pletenico sva spojena.