Cele dneve sem za računalnikom.
A kmalu ga bom prehitel
in bo on v mene strmel.
Ne bo mogel verjeti, ko bom začel zares živeti.
Na mizi cigaretni pepel,
kakor feniks bom iz stola poletel.

      ŽIVLJENJE

Po svoje si ga vsak razumeva
misel ga vodi čez lastne čeri,
pohlep, trdosrčnost so groba občutja
so pravi vihar za krhke kosti.

Življenje je reka, njen tok je ponižnost
najnižje je morje, le tja si želi,
kdor hoče le zase višine doseči
njemu ponižnost smrt dodeli.

Luči mesta
Ugašajo
V noči
Se izgubim
Na ulici
Pod tvojim oknom stojim
Vem da me zebe
Zmrazi me do kosti
A ti ne slišiš
Ti ne veš
Da nekdo čaka
Gleda
Ljubi
…pozabi

Zacvetele, srca vnele so poljane,
pogled krasile bodo polne omame,
ko maj v cvetju jih bo še okrasil,
ljubezen v srcih bo zbudil.

Bo fant dekletu s cvetjem kite spletel,
pomladanski veter v pesmi nesel,
odmeval spet bo vrisk z gora,
odpiral v ljubezni srca vsa...

Z izsušenim izvirom solz
tavam po mesečini
Brezciljno iščem izgubljeni nekaj
Hrepenim po svobodi in miru

Z izčrpano dušo
se plazim po sencah
osramočena s tujimi miti 
Nočem vzeti volje po biti

Mežik pomladi
me je prebudil
iz spanca tisočerih noči.
Zarisal je rdečino na lice.
Nežno pobožal oživele trepalnice.
Dahnil poljub na pozabljene ustnice.
Kraljevsko me dvignil iz postelje
in me v ritmu ptičjega petja
pospremil do vrat novega življenja.

Stoji in počaka,
nato prikoraka.
Preskoči ogrado,
obkroži livado,
pomisli na včeraj-
tako kot je zmeraj.

Zapoje igrivo,
razmrši si grivo,
zasope v oblake,
ustavi korake,
poseže po svodu,
nebesnem obodu.

V premraženem svodu zakrita jasnina.
Iz Teme še dolgo ne bo mogla vstati;
še niso na vrsti žareči obrati
in jutro je daleč. V dosegu spomina.

V ledeni črnini planetek se skriva,
ki zvezda vodnica je hotel postati,
a ga je Previdnost pustila pred vrati.
On ves hrepeneč, a Ona igriva.

sem našla dom.
Z lusk se odbija svetloba.
Misli prebada sivina.
Od bolečine pijana
ždim, v očesu orkana.
Ni zadnji. Ni prvi.
Pijem. V usta mi vdira voda.

Naveličana globine,
na gladini plavam mrtvaka.
Roparice. Košček za koščkom,
odnašajo na obrežje.
Starih drobtin ne najdem
požrl jih je krokar.
V prekopanih brazdah usiham.

Ni moč mi ji je vzeti,
ljubezen mi zatreti,
če rad imam pšenična polja,
ko spet želim valov si morja,
posedeti ob bregovih Mure,
Triglav, planine občudovati,
tega nihče mi ne sme jemati...