Kot bi fitilj luč ojačal
prišlo je vame več luči,
ko stal sem sredi stare cerkve,
brez krova, tam med stenami.

Občutek žalosti preveva
iz srca in iz hladnih sten
razmišljam v njej o tistih časih,
ko jo uničil je zlodej.

Čas prinaša preizkušnje
v njih je vse in vsak ujet
in tudi sebe sredi cerkve
sprašujem komu sem magnet.

Bila si mi vse,
sedaj si le kamen,
sredi ognjenega polja!

Nezlomljiv. Nezlomljiv? Iz samega jekla.
Origami je zgiban, upognjen, zavihan.
Oblika na zunaj iz smeha. Iz stekla
notranjost. Kristal je razpokan, razpihan.

Tisoč črtic in prask in še tisoč.
Nevidne poti solz. Razlogi
so kremplji v mesu. Noči so obroč
okrog čela. Na tesno, premnogi.

nad pečinami
ples orlov na valovih
ljubezni vetra

na modrem nebu
oblaki, kot ovčice;
veter jih pase.

Žarki zbadajo
gozdna tla, budijo mah;
škrate in palčke.

pasje tuljenje
ulice odmevajo
zvok polne lune

Travnik z žafrani,
vijolična preproga v vetru zadiši.

Utrinek zvezde,
plaz svetlih, iskrivih idej
lune ne zmoti.

V preprostih dneh iščem epske konce
v drobnem tisku
ali oglatih oklepajih

V preprostih dneh se
pogovarjam s steklom
mrzim brezčasnot
prostituiram kreativnost