miš
tudi jaz
imam križ
zakaj se
tako bojiš

Težko gre skupaj rum in kokakola,
dokler si jo osmisliš z znanstveno
metodo. Moda je v tem, da ti jo dajo.
Zato bi rum s kokakolo, frizerja in nogo.

Od tebe, mene, njega. Ne iz plastike,
ker je v naslovu steklo je vse bolj plastično.
Fantastično. Hvala za rum s kokakolo.
Tudi štirivrstičnice grejo lepo v navado.

Brez reda ne veš, kdaj je sreda na sredi.
Pošiljam ti še lep vtis in nikoli ne prezrem.
Karkoli.

Več, več. Gre se za to.
In ta biser in oni biser.
Ta je ta. Gre se za to in
majhnega viška in prodorno
polizano brado in oranžne lase,
ki izginjajo iz sna in vogala.
Za njim. Za to se gre, da grem.
Za vsem tem in tabo. Tega še ne
veš, o, veš, veš. Vse gre za vsem.
Tem. Tututu po cesti, biserov.

ne stoj mi preblizu,
z lic ti zbrišem vedrino,
v oči natočim bolečino.
Ne išči sonca, ki se utaplja.
Ne zgubljaj časa z menoj.
Ne čakaj.

Kaj si zdaj,
ko si seme življenja izruval?
Z mirom v duši,
sina in hčer oklofutal.
Na mamo in brata
se z roko spozabil.
So rekli mama; da se roka posuši.
Ali naj verjamem,
ker se tebi ni?
Zakaj seme življenja v zibel polagaš?
Brez besed te gleda zemlja, krvnik.

Je zašepetala pomladi zima,
izgubila moč ji sonce kima,
prepušča prestol letni čas,
umika, sneg se, odhaja mraz.

Zašepetalo brhko mlado je dekle,
preveč me ljubiš fant to se ne sme,
če očka vedel bi se hudoval,
kaj hitro od mene bi slovo jemal.

morje kot ptica že zdaj valovi,morska gladina skrivnost ulovi,vse je živahno podvoden ta svet,mami pa ribce ne more ujet poj pa ko morje zajel bo že led ribica hotla od mame bo med med pa bo padal kot dež iz neba ribica pa bo lepljiva usa!

Ribica moja,
spi zdaj, zaspi,
sončece zlato
že v morje drsi.

Školjke že tiho na skalah smrčijo,
ježki in kumare tudi že spijo.

Spi mala ribica!
Zvezdice male z
morskimi zvezdami so klepetale...
Valčki srebrni ti nosijo sanje,
hitro zamiži in potopi se vanje.

Samo en korak odmeva v noči.
Odmeva od zidov in zidakov,
razpršen na topotanje in stopicanje,
oslabljen na opotekanje in klecanje
nekega človeka, nekega človeštva
izgubljenega med zidovi.
Se še spomniš svojih sanj
in tistih velikih oči,
ki so zrle svojo luno?

ker se ni kar tako lahko smejati
ker ni kar tako lahko govoriti
ker se ni kar tako lahko veseliti

včasih pa gledam skozi okno
in čutim da mi hoče solza pobožati lice
pa se boji sama sebe
in tistega vprašaja
ki se kar sam od sebe postavi na konec nekaterih trditev

in sem vesela ker sem otožna
in molčim, da nekaj v meni govori
in se veselim, ker sem sama in nabita z odmevi neznanega