Skozi okno odseva gozda sijaj,
rjavi listi dreves povejo da že dolgo ni maj,
in ko jim prisluhneš, v ta njihov šelest,
lahko oči samo še mirno zapreš.

Popoelje te v sen te svetle noči,
daleč vidiš pravo gručo ljudi,
ker si v sanjah, seveda nič jasno ni,
vsedeš se, prav v svoj taksi.

Vsedeš se vanj, na sedeže, čudežno udobne,
voznik pa vpraša kam, v sanje le globlje,
tako ugotoviš da tvoj vid seže prav do meje,
meje logičnega ter domišlijske turneje.

Na koncu te le privede do gruče ljudi,
pogledam do meje, kjer nekdo stoji,
tam vidim tebe s tvojimi najlepšimi očmi,
a tvoje telo, na domišlijski strani stoji...

Uvod v padec, ki ne sluti konca.
16 let minljivosti,
10 kazalcev, ki kažejo nesmrtnost.
4 zareze v svinjskih rebrih,
katerih srce kuka iz kletke...
mimobežnica.
begunec, ki seje,
a nič ne požanje
in 15 dag tirolske. 

Brez vsakršne definicije
močnejša od kroga zla
ali pa rečem da bežim
od kaznovanja
Imam malo
pa vseeno preveč
Ne spadam nikamor
Lahko me recikliraš
začni pri zibelki
iz babičine izbe
letnih časov "itak" ne moreš
spremenit
se samo prilagodiš
in živiš naprej
pod budnim očesom terorja
res pa je
da ima nekoliko zgodb
tudi srečen zaovinek

Samozadostnost se nadgrajuje
dosega vitalnost dveh energij,
če se z ženo svojega življenja
najde kot en sklop polarnih moči.

Izpolnjenost čutim šele v ženi,
če je v tej zvezi na duhovni ravni,
ne samo telesnost temveč pripadnost,
ozarja je med nama ples energij.

Spoznal boš, da res globoko temačen je ta svet,
res pa je, da v nočeh od Meseca sija si prevzet.
Tvoje srce je skrušeno, polno zlomljenih idealov
in bolestna duša kot svet krhkih je kristalov.
Nemirni, večni plamen sanj počasi že ugaša,
prihodnost le veliko gostijo črvom spet prinaša.

Noč, ki se blešči v teh njenih očeh,
je tako jasna in polna zvezd!
In vedno, kadar jo spravim v smeh
v dar jih dobim polno pest.

A ena želja, ki mi ostaja
za zmeraj neizpolnjena
je ta, da bi ta noč bila brez kraja,
da bi ta noč bila brez dna.

Ker vzide jutro, za jutrom dan,
ki mi te zvezde odtuji
in me zbudi v svet brez sanj,
kjer ni ne zvezd, ne teh oči.

Slišiš kako noč
v porodnih bolečinah
rojeva zvezde?

Gledam dolino:
deroča reka
naprej odteka,
nebo je sivo.

Kako grozljivo
bežijo leta,
kakor ta reka,
neustavljivo.

Nad njimi visi
grda sivina
vsakdanjih skrbi...

Ah, ta dolina
najlepša se zdi
le iz spomina!

List za listom se poslavlja od sveta
in drevje vse bolj plešasto postaja
iz vrta vonj poletnih rož uhaja,
poslednji plodovi padajo na tla.

Ljubezen moja, čutiš - mraz prihaja,
mraz in megla, glej, že sonce trepeta,
zdaj zdaj slovo bo vzelo s tega kraja
in z njim razideva se še midva.

Obupan, v samoti neizmerni,
kot blazen kričal bi v gluho noč,
če ne bi vedel, da je nemogoč
vsak moj klic, ker gre v nasprotni smeri.

V tišini skušam vzeti to nemoč,
kakor usodo dano le prekletim,
ki moram jo molče in sam živeti,
da me ne pokonča neznana moč.

Ker sem tako obsojen na čakanje
in na večni molk in to tišino,
se zatekam v zapeljive sanje,

da mi omiljujejo ostrino
s katero me nenehno reže čas
in mi naznanja skorajšni poraz.