Ko sprehajam se po milini,
ko uživam v tihem večeru,
ko se mi vračajo spomini.
Ležim v postelji in v miru,
Brskam po spominih se ne izognem bolečini,
a če ni sreče v življenju je ne iščem v piru.

Se pretakajo življenja minute,
se brišejo spomini prekrasni.
Pa pridejo oblaki in spomini črni.
Pa se končno ponovno zjasni.
Da se mi nikoli spominov skrinja ne sprazni.

Hotel sem napisati pesem,
pa nisem dobil ideje.

Hotel sem napisati o pokrajini,
pa so okno mi zakrivale veje.

Hotel sem napisati o zimi,
pa me radiator preveč greje.

Hotel sem napisati o jezi,
pa sonce preveč ljubezni seje.

Od nekdaj to dekletce
je zavračalo marjetce.
Od nekdaj je ponos svoj nosila,
Ima močne roké,
zato kdor se ji zapostavi
njemu gorje.
Od nekdaj bla športne je postave
od nog do glave.

O, bližal se je hitro čas plesa
in plesalci so čakáli da okusijo nebesa.
Ko pleše na pogled
je lažja od peresa.

Hribi in doline
oblikujejo nje obline.
Ko vozim se po njenih cestah
se mi kar cedijo sline
in ko ustavljam se po njenih mestah
me kar ne mine.

Beseda to najlepša je
in ženskega je spola.
Lepo je ko sega mi od goré,
pa do pomola.

Magistrale so prelepa pesnitev.
Ugibam, res še kar ignorira.
Raje poprosite za pojasnitev.
Vendarle drevo v nebo prodira.
Izraziti ni moč, da me kar zatira.

Ak´ akrostih ni akrobacija,
potem pot potika se po črnini.
Če čebele čebljajo v četrtek,
če četa pogleduje po četrti,
to toplo sporoča topol ni za v top.
Pretirana aliteracija preveč iznakaže,
zato pretiravaj ne nikoli, razen v šoli.

Zaprla bom okno.
Spustila rolete.
Ugasnila luči.
Ostala bom sama,
v temi.
Samo jaz,
gola, v temi.

Kdaj me boš vzel v naročje,
tako kot nekoč?
Podaj mi stekleničko mleka,
drugače bom začela jokati…

klic divjine
prelepe narave
divjih listov zašitih cvetov
sonca ki trka na vrata vej
pravljica mehkega kožuha
klic divjine
divjih zob

Mraz me obdaja;
ta neznanska sila,
ki me hoče zmrznjenega.
Tudi druge najbrž zebe -
mraz je plašč, vsem po meri -
noben ogenj ne pomaga.