Podpišem mirovno pogodbo
za mir in pravičnost,
angel varuh Leonid
me ne varuje več;
nenavadno visoka cena:
odpovedujem se heroinu
(mojemu črnemu potniku).

S kladivom tolčem ob steno,
da vse odmeva v mrzlih udarcih.
Bum!
Kličem hudiča in roka
zamišljeno drži kladivo.
Aaaaa!
Prihaja in odhaja -
in potolažen vem, da
prelivam kri z bratom.

Kako opisal bi ljubezen?
Da začutili bi jo vsi.
Kako naj opišem moje srce?
Tako z veseljem ljubezen naokrog deli.

Ljubezen je nežna kot ptičje pero,
Tako je neskončna kot širno nebo.
Ljubezen je sprava med dobrim in zlem,
Je čisto preprosta. Nevidna očem.

Sedim in
zrem v mraz.

Plaz nekje.
Nekaj se je odtrgalo...

V mojem svetu.
Pod tem velikim svobodnim nebom.
V modrosvežih barvah zahajajočega dne.

Izrezano sonce iz lista neba ...
Luna v svojem odsevu utopljena,
ujeda je padla na včerajšnja tla,
nevidna sled jutra je že izgubljena.

Brodim po mraku. Ne zraste v noč.
Kolena ugreznjena v prodnike sive.
Podplatov sploh ni, niti tvoja pomoč
ne vrne več tiste uganke igrive.

Poleti 2007 smo bili po dolgem času zopet v Sabunikah.
Sabunčki so bili še vedno tam na Kraljičini plaži in »potrpežljivo
čakali na male in velike otroke, da bi se igrali z njimi«.

Nekega dne sem dobil idejo, da bi nabral nekaj Sabunčkov za stare in
nove znanke in znance, ki sem jih srečal na seminarju
Društva. Tako sem najprej začel iskati »govoreči« kamen za celotno
društvo, nato za gospoda G. , za gospo D., za gospo K. in na koncu še
za študentko Lejo, ki je veliko pomagala pri pripravi in izvedbi
seminarja.

Globoko v srcu mi ena želja tli.
Da bi v življenju nikdar te izgubil,
da v zakonu bi le tebe ljubil,
Bog daj, da to se kdaj zgodi.

Si sam'ga me v Sloveniji pustila,
cisto sama v divji svet si šla, tja dol,
na mp3ju spet poslušam mol
in upam, da se k meni boš vrnila.

Ciklus življenja

Reka sem.

Včasih mirno valovim,
spet drugič od nevihte razburjen,
se besno penim.

Reka sem.

ni neba ne tal
naletava močneje
slišim tišino

zasnežen travnik
po njem se pase luna
pridružim se ji