....Tistega usodnega leta se je Romijeva družina, na svojem neskončnem
potovanju po sledeh pogorišč ognjev svojih prednikov, zelo približala
naselbini kralja Moluka.

Veš rož bi dal, jih podaril,
najlepših bi iskal, ti jih izbral,
ko bi prišla mi od kod naproti,
iztrgal temi bi te in samoti...

Zamanj te čakam, sam se zdaj,
čeprav bo kmalu mesec maj,
ko češnja spet bo zacvetela 
pomlad,ljubezen srca nam ogrela..

Vprašam vas:

Ste kdaj videli nočno nebo z zvezdami posejano?
Ste kdaj videli kako potrplježljivo čaka čaplja na svojo žabo?

Da ne bi šlo življenje mimo nas.

Vprašam vas:

Ste kdaj povohali pomladni travnik na katerem cvetlice ob glasbi vetra se igrajo?
Ste kdaj povohali morje, ki tako veselo pljuska ob obalo?

Zima je.
V meni puščava,
vročina žge,
prazna dvorana vrh oceana,
v očeh iskra prižgana,
možganska nevihta,
odpihnjena ladja,
na sever gre,
ledeniki stopljeni,
morje dvignili ...

Netopirja krik,
odmev skozi tiho noč.
Pusto življenje.

Prodor teloha,
skozi mrzlo črno prst.
Ponovno rojstvo.

Strmeča v ogledalo
poslušam Cohena
nostalgična za melanholijo. 

Moje telo nima smisla za humor.
Za vsako vdolbino,
vsako vreznino in brazgotino,
ostanki lepila,
sledmi solz
pozabljen počiva
nespočeti otrok,
odkrušek ega,
odtrgani kos srca.

Dan kot drugi.

Bilo je jutro, nato dan,
prišla je noč in spet se ponavlja....
Izginjajo dan za dnevom, kar ni jih več.
Kakšen dan za seboj pusti pečat,
prijetno ali manj prijetno izkušnjo,
Je bolj vesel, manj, žalosten, boleč.
Vsak minuli dan je bi poseben, drugačen.

Se Špelca jezi, na glas se huduje,
nikakor si čeveljček ji sam ne obuje,
ko levo si nogo v desnega tišči,
ji noga prevelika, zrasla se ji zdi...

Ji mami pomaga res je problem,
še je prerano, ni pustnih še šem,
zdaj jopico oblači, saj sredi zime,
Špela v rokav z glavo spet rine...