Kogar ni ljubezen vzgojila
odtujen v svojem svetu ždi,
na obronku išče koščke sebe,
z enakimi sovraštvo si goji.

Prisluhnem umu takega človeka,
ki ne razume srečo med ljudmi
zašel na pot je tistih brez vsega,
le sovraštvo do drugačnih ga živi.

Vidim te kako se sprehajaš,
Besen si, stresaš slabo voljo,
tukaj si, iščeš napake,
svojih ne vidiš, dlako cepiš,
čutim tvoj bes, osorne oči,
pa vendar, saj smo ljudje..
.
Delamo napake, vsi.
Tudi ti, vendar ni nikogar,
pravega, ki bi pokazal,
ti povedal za tvoje,
Pa saj ni važno, gluh si...
tak si bil in boš ostal...

... Čutil sem, da bi mi ta drug kamen pokazal pot v globine moje duše.

Razočaran sem se ulegel na blazino in se zazrl v sinje nebo.
Na vsej širni modrini je plaval le en sam bel oblak, ki je prav v tistem
trenutku pridobil podobo, presenetljivo podobno konju v galopu: v
vetru mu je plapolala dolga griva in zadaj ponosno dvignjeni rep.

 kot voda si.
Od kristalnih ugrizov se bol zagnoji.
Ujetnik v rokah očakov,
te nič ne ustavi,
ko žarek sonca te oblizne,
v roke potovanj, lekcij potisne.
Tišina ječi,

prišla si.
Prišla si, ko sem
oči s polkni sna pokrila.
Dolgo si na ta večer čakala,
ker prej te nisem poznala.
Sva skupaj sedeli?!
… se nisva sporazumeli.

si kot odprt cvet in ptica.
Svetlobo stapljaš na nevidnih obzorjih
in svobodno kot je dovoljeno ptici
razpenjaš in zastiraš s krili stopljeno svetlobo,
ki se preliva kot voda
in umiva cvetne liste pripete na obzorjih.

Dan, če zarja zre ti v oči,
pokaži kje z roso vrč stoji.
V kristalni vazi sončev cvet spi
in čaka na poljub svetlobe, lica.

Dani se.
V mojem sotočju
Me z ostrimi kljuni
Zbiralci mrhovine
Cefrajo in pod
Njihovimi kremplji
Skeli le drobir
Luknjičave popkovine
Iztrgane iz tvojega drobovja.

V meni se pretakajo misli brez reda in
pritajeno popuščajo ekstazi duha,
ki je brezmejna. Ven, ven, življenje,
kjer stene ne padajo nate.
Na vrhove jutranjih zarij,
na vetrove brezmejnih poljan,
na grobove pozabljenih misli.

Prozaičen molk preseda:
Preseliti se, prezračiti sfinge prahu,
nasesti ekstatičnim strastem.

Brez miru si okrog divjal...
Od kar srca žalost si spoznal
ta žalost duši se dobrika
Ko se sreča stran umika

Koga ljubil si... si znal?
V kaj verjel, da nisi se vdal
Komu pisal si spomine,
Kdaj spoznal je, da vse mine..(?)

Ziba se sem ter tja
to novo življenje.
Mokra je posteljica,
obdana z mehkobo ter toploto.

Čaka na čas,
da ponudi roko.
Otrok brez las,
da pokaže svojo lepoto.