Mir in spokojnost, le sneg naletava 
Kakor da bi snežinke spregovorile,
z belino preoblekle, spremenile,
vse okoli sebe...

Posamezne ptice so zbegane,
Zmedene se iščejo med seboj,
košček strehe, topline, grižlaj,
nekaj kar jih bo obdržalo...

Pobožala me je mesečina....
Začutil sem jo kot lahkotno,
božajočo, nežno, skrivnostno
kakor da bi imela žametne oči,
privlačna, kliče k sebi,
vabi v svojo bližino.

Na trenutke starka,
drugačna, le sijaj lica...
Zemlja ji zakriva obraz,
kot da bi jo hotela skriti,
spreminjati videz, jo spremeniti,
tako kot človek spreminja obličje zemlje.

Občutki so moje priče,
da vera v srcu živi
v mislih poraja se nada
pomaga urediti skrbi.

Vest naj nam bo zakon
z njo prepoznam svojo laž,
iz resnice življenje povežem
spoznavam si čas in svoj jaz.

Povsod bolečina, smrt.
Povsod kri, nikjer miline.
Izginjajo barve, glasba
podira se svet.
vse stoji, stoji zaradi tebe.

Kdaj, kje, zakaj,
je to še mogoče?
vse ima slab priokus,
okus kot strup, bolečina

Prihajam iz zemlje
z vtetoviranim srcem
na prsih
s vtetoviranim
ženskim imenom
na roki
s sladkimi
besedami
kupujem ljubezen
z ognjem in mečem
sejem smrt

Kot bi bilo včeraj...
Tvoj zapiti obraz se smeje izgubi,
propadu.

Še vedno se spominjam moškega vonjam,
vonja po travi.
Moški, čeprav si bil le otrok.

Ljudje.
Paleta barv.
Vsi bi radi postali
slikarji.
Rumena.

Prosojna svetoba
ti pada na lase.
Sediš na
marmornatem kipcu.
Gledaš življenja
od daleč.
zamišljena.

Zakon narave
mojega obstoja
in preživetja
je nedojemljiv.

Drobec v tem
kratkem stihu
besed zašepečem
ti na uho,
zadeta.