Spet zaplesal bom s teboj,
snežni valček bo le tvoj,
me objela nežno boš,
čarobna bo ta noč.
Zunaj hladno, zima je,
sneg naletava čakam te,
v prsih čutim utrip srca,
nekdo, ki rad te ima...

Tako daleč je še....

Nekje visoko, daleč je....
Resnična, vendar je.
Zvezda, ki se nam bliža,
Nebesno telo, drobna pikica...
Svetla, njen sij pa se veča...
Maji so o njej zapisali...
Trikrat večja od zemlje.
Morda manjša, večja.
In prihaja nam naproti.
Ima svojo začrtano pot...

Natalie
je povila
sina
pravi
da je zdrav
in da pogreša
očeta

Vsi na ulice.
Sedet na tla,
glavo med kolena.
V obrambno pozo.
Mižat. Otrdet.

Skrčeni v pozo
prazarodka.
Čakat, da se
prebijemo.
Čakat na nič.

Kar nama je
poslej ostalo
je roza luna,
večno ogledalo.

Pogledam gor,
odsev v sledi.
Tvoj in moj
pregib mehak.
Pogledaš ti?
Objem prebledi.
In zadnji,
tihi ... v noč
korak.

Se pesem neskončna v jutro rodi.
Preplašna se včasih v neznano izgubi.
Karkoli prinaša ta upa svetloba,
s sabo odnaša strah neprepoznan.
Zato nam je dano od rojstva do groba,
da smisla utrinke lovimo vsak dan:

Kot da nisva si ničesar rekla.
Kot da so bile samo oči.
Kot da tisto, kar neslišno kliče
pod pogledi, malo manj boli ...
Kot da nisva že spoznala,
kot, da ni bilo že mnogokrat.
Res ne moreva svetlobe vzeti
iz prepadov. To bi rad?

pusti me pri miru
moj jaz
vsaj trenutek mi daj
naj se od tvojih
poteptanih temeljev
odmaknem

vzemi svoje
žičnate zapredke
ponorela bevskanja
histerične poganjke
okostenela ponavljanja
svoj večni prav
nepopustljivo zarjavelost

Česa se še lahko bojiš,
ko v senci sebe srečaš?
Nič več kot prej ne koprniš
in več ne plavaš, valoviš,
nič več ne presenečaš.

Koga zdaj iščejo oči,
ko so že posušene?
Ko zrklo sinje v temi
v požaru večnem izgori,
ko ni moči nobene?

Pod svojo reko kopljem
vlažno je blatno
tunel se podira
kopljem naprej

ne vidim več
rejše rijem, grizem
pod svojo vodo diham
druge me bodo utopile
odnesle s sabo
odložile na
neznani prod
ledeno oblazinjen