Elvis, kaj vse bi dal, da bi imel tvoj glas,
da bi imel tvoj stas, tvoj nasmeh, tvoj pogled,
da bi imel tvoj sex apeal in ta drget,
ko z boki se od ritma treseš kakor klas

v vetru, da ženske kričijo na ves glas
in v solzah te rotijo za poljub, o Bog!
ko bi, kot ti imel ta čudežni urok
na njih, da bi za mano drle kakor plaz,

vsepovsod, kjerkoli bi se že mudil,
razlegal bi oboževalk se vrisk in jok
ganljiv, jaz pa kot kralj, ponosen in strog,

bi jih z balkona malomarno počastil,
zaspano odhlačal nazaj v palačo,
pa se spet vrgel v drogo in jedačo!

Iz dneva v dan, 
mesim besede,
prazne kot počena guma sosedovega kolesa.

Vsaka beseda,
ki jo bleknem,
je tako prazna, kot balon poleti proti veličastenmu nebu.

In tako prazna beseda,
leta po prazni nebesni modrini,
prazna, sama samcata, lebdi na robu obzorja.

Beseda prazna po letu na zemljo se vrne,
na prazno ušeso izgubljenemu otroku besedo tolažbe razgrne.

Stojim na razpotju
in ne vem, kje se 
       svet začne.

Tvoj premagani obraz,
ki mami v greh,
ki zagrešil bi ga rad.

preden odidem iz
tvojih sanj, ko
vzame me dan iz
tvojega življenja... 

Cvet s svojo korenino
se rojeva z letnim časom
v drugem pred očmi umira,
da bi zopet vnovič izrasel.

S takšnim večnim rojevanjem
se je Buda strinjal in mu dal soglasje,
a le on se je edini
prenesel v duhovno stanje.

Jezus nam je vnesel vednost,
da nam cikličnost ni več všteta
nosijo nas linearna leta
do duhovnega razcveta.

Iz mnogih zame neživih oblik
do ogromnih vodenih plasti
se ustvarja vsakovrstno življenje.
Iz vseh teh neskončnih vrednot
izstopam in vstopam v večnost
in jo spoznavam vse bolj tako,
da misel usmerjam k izvoru.
Prikrita so dejstva spominov
mojih preteklih življenj
zakrit je sam duh v meni,
ki naj bi bil božji odsev
zato tavam v megli slutenj
kot neka razina dobrin,
a do sedaj nisem našel drugo
le ljubezen do ženskih oblin.
S pomočjo te iste ljubezni
ki priganja prav vse ljudi
bomo morda za vselej odkrili
kaj Stvarnik od nas še  želi.

Vidim veter, sam po parku se sprehaja,
nosi plašč in se razdaja.

Mraz prinese, globoko vzdihne in solzico potrne.

Pa ga vprašam: "Pozdravljen veter, kaj dogaja? Zakaj jočeš sredi prelepega gaja?"

"Zakaj ne bi jokal, sam sem in res depresiven, kako lahko tako sem naiven?
Rojen samotar in nagajivec, razdajam se vsem, iskreni šaljivec.
Vendar žalosten hodim po svetu,
nihče me ne mara na tem planetu.
Nihče ne razume, delam kot mislim, čutim in diham,
vsi me sovražijo, zato ker tako migam."

Nocoj me je obiskala presunljiva vizija
kako sem se znašel med stotinami žensk
bile so usahle vse snežno bele
čakale so nekaj premnogo let.
Vzbudile so v meni milostno preizkušnjo,
da bi jim v srca vnesel blagost s katero bi oživile svojo postojnost
in obenem spoznale božjo radost.
Zbudil sem se zaslepljen, malo razburjen
saj se ne sanja vse kar tako,
nekaj bom moral ukreniti glede sebe
preden se bom srečal z večno lučjo.

Rišem podnebna območja
v katerih sem svoj čas živel
krivulje obal mi še znane
sem s toplim pogledom objel.

Ostale so črte spomina
življenja v njih zdaj ni več
so leta z njimi zbledela
le v meni je ostal čut žareč.

In zopet me nagovarja
notranjost, ki let ne pozna
zakaj se ne vrnem v področja
kjer svoj čas sem bil doma.

Poglej in videl boš,
da ni vse zlato, kar se sveti,
niti ne srebro.

Postani in slišal boš,
da vsak zvok nov ni angelov spev,
prej mrtvaški napev.

Postani, zadihaj in zaživi.
Videl boš vesolje neba,
slišal boš bitje srca,
ČUTIL boš vrtenje sveta,
in sebe tudi.
Vrteti se z njim.

Telo je le zame živelo
d jalo mi je moči
od samega začetka stvarstva
je dom vseh duševnih dni.

Kaj delam danes s telesom
mu pojem slavo, čast najmanj
iz njega hočem vse izvleči
kot drevesu za en list ni mar.

Kakor gumo raztegujem prožnost
uma, mišic in srca
polagam vanj vse svoje upe
naj mi ljubezen vso preda.