Polzenje dežnih kapljic po steklu, izlivajo se ena v drugo. Curek. V sobi samotni, temni, le lunin sij na mizi. Prazna je, le papir in pismo naslovljeno nate.

Pogrešam te! Želim te, kot vode, ko sem žejna, kličem te, kot ptica, ki maha s krili, ko se utaplja. Hotenje, sanje, hranijo moje prazno, lačno srce.

Recesija, ti si meni ena znanka
iz moje denarnice vedno manj
papirja je, vedno več zato je klošarjev
o recesija ko bi bila vsaj tako mila
kakor je sedanja zima.

Vedno več skrbi po glavi se
mi množi a vedno manj je upanja da cel
ostanem. Oh milosti te prosim
saj si velika in vsemogočna vendar ne
vzemi mi tega euro tega papirja.

Omahnilo telo mu onemoglo,
oči hotele so da spregovorijo,
z rokami le še oprijel se vrat,
kdor koli, življenje imel je rad...

Utrujeno srce v bolezni je klonilo,
zastal mu dih je, odprete so oči,
morda želel pogledati le še v nebo,
mu duh odplaval, negibno zdaj telo...

Med visokimi stenami ozkih ulic,
kamor dlan vetra ne seže,
me valovno zaletava dan
v jate ptic na nebu.

V zraku se še da čutiti
vonj po včasih,
med tem pa tvoja dlan preliva
potoke potencialnih prihodnosti
po tlakovcih večera

dovzetnost lastnih inu družbenih strahov vseh posameznih svetov
znotraj svoje vrste bitij ljudi, kričim da obstaja
živa deroča energija
obarvana skozi poslušanje čustev vseh
in se v pluralni dvojini sama razdaja
kot ena pozitivnost
ki pomeni življenje in željo po življenju
obstoju skozi časovno spremenljivko
znotraj neznanih dimenzij in okvirov
v katerih se dogajamo, ljubimo in minemo
in je razvejana v nepredstavljivost pojmov o obstoju
neprestano vpletena skozi posamezne bivanjske oči

Podaril sem ti svoje srce
rdeče čvrsto živo
vzela si ga in ga poljubila
ga pobožala
in spravila blizu svojega.

Minevali so dnevi in tedni
moje srce pa je počasi ugašalo
postajalo je sivo mehko utrujeno
pogledala si ga
se še zadnjič poigrala z njim
in ga vrgla proč.

Ležim na modri postelji
privezana
in stisnjena v kot
kot kakšna nezaželjena podgana
borim se s prestrašenimi mislimi
medtem ko buljim v izolirano steno
pozabljena še od tistih ljudi
ki so me zadnji obiskali
kateri so mi dovolili da se jim smejem

Ali si že kdaj videl pesem?
Potem pa pojdi z menoj v Velenje
na finale odprtega turnirja v ping pongu.

Vidim te, pa ne vem...
Si to ti ?
Slišim glas...
Je tvoj ?
Berem tvoje sporočilo,
Si ga napisala ti ?
So to tvoje misli, želje ?
Včasih mislim da nekdo laže..
da si nekdo drug...
ti, računalnik ?

Nekje v daljavi,
daleč proč čaka.
Čaka jutrišnji dan,
mavrico po dežju,
prijeten sončni žarek,
toplo besedo, nasmeh...
pričakuje poslednji obisk,
potem bo odšla...