Za to, kar si,
ne rabiš delati kulis
iz najmodernejših klišejev.

Pretežke in pretemne so,
ti pa tako lepo žariš.

Nekaj se dogaja,
nekaj ždi
tam pod grmado
najvsakdajnejših stvari.

Prej nisem vedela za to,
a zdaj že nekaj časa čutim,
da se zbuja, da živi,
da prav potihoma renči,

Pa te gledam,
ko me gledaš
in zardim,
ker te iz sanj
poznam še bolje
kot se sam.

Pa te gledam,
ko me gledaš
in zardiš,
ker si čisto malo
sanjal tudi ti.

Še meni eno porcijo
kipeče belega oblačka,
tistega, ki brezi mlado listje
podloži z vijoličnim satenom
in vso napetost burno spravi
v nekaj poznih luž,
iz katerih se posmeje sonce.

Svet bi moral biti mavrica
pa je prepoln rdeče

ki si jo zjutraj
razmažemo po licih
in pogumno odrinemo
v nov boj

za en sam
čisto majhen
a samo naš
košček mavrice.

Za dušo je telo področje
kot je zemlja za telo,
vse nosi žalost in dobrine,
rojeva se ljubezen, zlo.

Iščem moč in raziskujem
zakaj vrojen sem v vse to,
listam stare prašne bukve,
bledi listi vse vedo.

Kjer melodija
zaigra podoknico
sirenam
je glasba
vstala
iz potovalne
torbe
je klicala
krmarje
poslala veter
v jadra ladij

Besede nesmiselnene, plehke in prazne
veselje potvorjenih srečic kazijo
in do srží priti mi ne dopustijo.
Prekladam jih v zloge in verze porazne.

Brli njihov ogenj, duši se, ugaša,
toplota navidezna več ne tolaži,
rim polnih lepilo lovi me na laži.
V praznini molk. Beli hlad ne prizanaša.
Glej, spet sem zaman te v besedah iskala.

Pesem siničk poje drugemu slavospev, ki bogate je branže.

Zasloveli so po inteligentnem hlastanju pogače, zemlje rodovitne, in kače postale so duhovne vodje delovske plače, katerih zlomljena noga in roka oblači njihove usrane hlače.

Že takrat
(ko si bil prvič
pri meni)
je bila v predalu
sekira (a ti nisi
vedel in jaz nisem
nič rekla)