Odhajam v Pariz
z mislimi,
s šansoni
v poletnem večeru
z mislijo
na prijatelja tam daleč.
Odhajam v Pariz
s harmoniko
prešerno pojočo
slavčki prepevajo veselo
oh, kako bi dobro delo.

Napisal rad lepo pesem bi,
iskal kje moja zvezda zdaj žari,
morda želel bi videti nebeški raj,
ko prideš tja, več ni poti nazaj...

Občutiti želel ljubezni bi toplino,
pregnala mraz bi mi, to hladno zimo,
da zacvetele ponovno rože bi vabljive,
čeprav na kratko, čas njihov hitro mine...

Na dovoz temačne hiše
luna blazne sence riše
in plesniva je pristava,
v zraku zla meglica plava.

Vsa prosojna Silhueta,
s težkim plaščem v noč opleta,
ogledalo v roki bledi
sveti v lunini se sledi.

Kako se najde tisto česar ni moč iskati pri nama? Ves ta strah, ki ga pijem, ko mislim nate. Si kot privid, vsa čarobna, lepa kot vedno, črna kot najlepši s soncem obsijan pomladni dan. Zame nedosegljiva, topla kot srce zemlje, vendar hladna, hladna kot zimski vihar. Še vedno sem, vendar sam v najinem objemu.

Noč je padla na zemljo.Noč sveti na drevja, rože, živali, na kože. Noč, Noč, Noč!

Je padla na polje, na polje spominov,na polje lepote, na polje samote, na polje, ki je bilo, na polje, ki ga nikoli ne bo. Noč, Noč, Noč!

Zdi se mi da se spuščam,
spuščam po strmini v neznano...
Spuščam se mimo preteklosti.
Ta izgine, na prebliske vidim sedanjost.
Toda sedanjost mi je nedosegljiva,
vedno znova in znova je preteklost...
ostaja kot senca, senca, ki sveti naprej
pred očmi mi poplesuje, se z menoj igra.

Igra ob potovanju skozi čas, s svetlobo...
Na trenutke jo želim ujeti, pa vendar...
Slike iz preteklosti sivijo, se spreminjajo
ostajajo kot okostnjaki, sedanjost jih oblači,
nadene jim lepih oblačil, v vseh barvah,
vendar ostajajo skeleti nepredvidljivega,
jaz pa jih odrivam proč ter hitim,
hitim skozi moj čas kot lastni jaz...

Ledenih rož na oknu sem ugledal,
ko zjutraj v klet sem vstopil,
se dihom toplim sem jih lotil...,
da v kaplje, roso jih spreminjam,
ne rad teh hladnih se spominjam...

Pogled skrivnosten, veličasten mine,
kot igra, del narave, hladne zime,
če mraz jih podari, ustvarja, riše
izginjajo s toploto, se že topijo,
več ni jih, v nič se spremenijo...

Kako naj ljubim, če ne vem kako,
kako naj čutim, če ne vem kako,
poln vprašanj sem, odgovor ne najdem,
iščem jih pa čeprav vem, da teh nikoli ne najdem.

Imam oči
  a te ne vidim

Imam ušesa
  a te ne slišim

Imam jezik
  a te ne okušam

Imam nos
  a mi ne dišiš

nisem od tukaj
sem nekaj... v zraku...
vedno leteča    NAD
sončni žarki me grizejo v peto
nikomur ne dajem pomladi
držim jo zase
egoistična monarhistka
moja krona tako sladka

slavijo me pesmi
vilinsko zvezeče
listje rumeno pada na moja pleča
dogodki nosijo s seboj vonj
malin in nageljev
smešna je vaša luna
tako bledolična
obsojena na smrt