Netlog.
Facebook.
Mene iščeš?
Tam me ni.

Virtualno?
Realno?
Jočem znotraj.
Ker boli.

v ljubezni in vojni dovoljeno je vse,                          vojne sovražim,            ljubezni ne najdem.          ljubezen je vojna,           pogubna je vojna,               prva vojna, prva ljubezen.                                                                          zmaga le skrivnostna pot,       polna prepadov in skušnjav     vonj tvojih cvetlic vedno bo z menoj,                        četudi pozdravim več te ne.  

dejal je nikoli več grenkobe,                      bilo je je preveč                                        ločil je mesenost od sna,                            a v srcu do konca le ona.    

vendar grabiš ga za roko,                           čeprav umoril sem sebe                              pokopala ga na gospodov dan,                  naj počiva v miru ran.                                                                                                še enkrat več tavam po ulici,                     skozi mene vije se megla,                        pokrižam se zate Filip...                           moja duša, moj srce, moje ego

pišem pesmi že preveč let,                       pišem čustva, ki prepadno me ženejo    pišem bolečino, ker drugače ne znam      
pišem ljubezen, a ta me ne vrača

Slišiš Vila mojo pesem?
Veter nosi moje rime
daleč preko trav ravnine
rosna znova moja je ljubezen.

Samo ti tako si moja.
Jutro s tabo želja večna
igra dveh ki sta presrečna
gledam sonce - lica tvoja

Utihnilo skrivnostno šesestenje listja,
izginil čas kresnic čarobnih,
privlačnih barv jesen nas obdarila,
v hladu, jih zima nekam skrila...

Snežink nešteto je hotela da nasuje,
ko hrib in dol v belo obleče spet obuje,
da v belo odela, otrok razveselila,
bogato z  mrazom, s snegom manj je obdarila.

Ima ime
in ne samo ime
ima tudi priimek
je resničen
in občuti
zelo občuti
to kar vidi
to kar sliši
zelo občuti
globoka čustva

Prižigam svečke,
preden ena ugasne,
druga zagori.

Vem, spiš. A nič ne sanjaš.
Sem ti jaz sanje vzela?
Potiho sem odšla v noč.
Bila je mrzla, bela.

Od zgoraj vsak tvoj dih zaznam,
in vsak tvoj gib začutim.
Čeprav ne diham več s teboj,
te v vsakem vdihu slutim.

Prehitevam svoje sladke sanje
resnica mi jih poglobi,
s perutmi zaprhuta angel,
na mečih ženska mi sedi.

Prepustil sem se ljubkovanju
v objemu strasti njenih rok,
mi lice vso se pogreznilo,
v reži dveh drhtečih žog.