Slika na steni,
enaki so obrazi
a vsak drugačen.

Stikajo se konice nog
vonj po snegu
vonj po kavi
tvoji prsti moje prsi
tišina z vzdihi
toplota s sivim
moj trebuh tvoj trebuh 

Puške na ramah,
solze v očeh,
igra kot šah,
smrt v dolgih dneh.

Zmaga črn, zmaga bel,
ubijamo se, kot da smo plevel.
Tanki, topovi,
podirajo se vsi mostovi.
Mostovi prijateljstva, sreče,
s kriki zavihtimo naše meče!

Otroci cvetja,
ki brezglavo tekajo,
po novorojenih cvetlicah.

Iz zelene v rdečo in rumeno.
Pristanek na tleh.
Siva. In dež.

Kitara, sonce in pijača.
Ter prijatelji,
ki so tako samoumnevni.

Kdo je tak velikan, takšna skala,
tak kiklop, trook, s tremi očmi,
da bi sedal vsak dan med ogledala,
in bi jokal s solzami ljudi?

Kdo je tak mag, tak bog čarovnije,
ki ni nikdar pozabil urok?
Ki ni nikdar izgubil iluzije?
Nikdar stresel kart ni iz rok?

Gledala sem daleč skozi teleskop,
tam na planetu Iluzij si me držal za roko,
zadeval si se s hlapi mojega telesa,
ki sem ga zate pršila z afrodiziakom,
kupila sva super lepilo strasti
in z njim polila najini goli telesi,
da sta se zlepili tam kjer najbolj prija,
povečam ostrino in te zalotim
kako frčiš od mene v svoji raketi,
jaz padam s planeta v novi obup,
zabrišem stran stari teleskop
in si omislim daljnogled,
tega mi zapleni junak,
ki se vrže predme,
zdaj uživava na planetu Realnosti!

Tiha žival nosi v sebi krik,
rada bi našla toplo posteljo,
zavetje pod hrasti,
nekoga, ki bi si snel rokavice,
jo božal brez strahu pred smrtonosno okužbo,
zakaj si izmišljajo,
da ima steklino?          

Me prime da pišem,
me prime da rišem.
Zakaj????
Zakaj sploh obstajam,
zakaj večno ne spim???
Zakaj ne, zakaj trpim??

Kako sploh lahko živim,
kako to da se smejim??
Zakaj je solza v očeh,
zakaj je nasmeh na obrazu,
zakaj te zmano ni,

Megleno jutro me je prebudilo,
a moje srce se ni zacelilo,
moja krila spet ne morejo leteti in koga objeti.
Na mojem licu spet solza leži,
ki izliva v usta se mi.
V glavi razbija mi tako da me boli.
Moje telo ne zdrži,
moj um me megli,
moja duša trpi,
moja bolečina boli,

Bežeča duša
ve manj, kot si misli,
zagrnjeni so v saje
tisti smisli,
ki so ji zrkla
potemnili.

Za svojo senco se preriva,
mehkejše dele
si pokriva
z odtrganim rokavom,
že načetim.
V sol zažetim.