Ko polnoč bo odbila,
spet bomo dočakali,
karkoli že je to.

Spet eno novo leto,
ven iz utvar bo vzeto,
podaljšano v temó,

v prodano iluzijo,
v bolno fantazjo,
v nov sen bo samo.

Niha ura tiha
preko stihov mojih.
Veter prah razpiha,
ni sledi več tvojih.

Vse odšlo je s tabo.
Noč prekriva vreze
v tenko belo kožo
obledele breze.

Po petih desetletjih
sem vrnil se v kraj
kjer so otroška leta
mi dala to, kar čutim zdaj.

Pogled na ista lica
in ta izgled, ki nas krasi
spremembe so, priznam očitne,
a pogled nam rad še zaiskri.

Pol od prej, pol od zdaj.
Štukam kar je bilo pozitivnega.
V prostem času preganjam krokarje.

Vonj besed in sled stopinj,
en korak, koraka dva,
vstran, naprej in spet nazaj,
ritem not, poljub oči.

Slap luči in prstov stik,
gor in dol drse dlani,
tla so strop in stropa ni,
melodija je dotik.

Poln si ritnih lukenj po celem telesu.
Ves ponosen na svoje drekanje
uživaš v temi
posran.
Jaz ti ploskal ne bom.

Ines!

Včasih me razjeziš,
spet drugič me do solz nasmejiš
in kadar je potrebno mi ob strani stojiš.

Kaj več ti lahko prijatelj podari,
kot nasmeh, napisane verze ali bonbone tri
in s tem ti pokaže,
da ni boljšega prijatelja kot si ti.

Ko nekoč
moj grob bo zakopan,

ko presahne
potok mojih sanj.

Morda nekoč,
ko slišal in videl več ne bom.

Morda nekoč
te ljubil več ne bom !

mene veže sol
v vse tisto, kar me ni.
ne morem - ne zmorem,
koprene, preplet skrbi.

banalne so besede
rdečega jabolka ugriz.
veliko podob mene.
in njenega bežnega vonja piš.

Iznad vihre Ragnaroka,
iznad vseh luči sveta,
vije pot se snežno bela,
gaz neslišno šepeta.

Sneg je le še tisoč igel,
sled oblakov riše led,
severnik opaše nože
in obriše z njimi svet.