Moj vlak Življenja na postaji Dvom obnemi,
drugače dan za dnem naprej hiti
in v dolge črne noči bedi,
ampak, sedaj že dlje časa samo stoji.

Kam potuješ vlak Življenja?

" Včasih tja kjer ni zablod,
včasih tja kjer ni zmot,
včasih pa preprosto tja kamor ne nese pot.
Včasih težke so poti,
da sam ne zmorem.
Včasih zraven mene si TI
in lahko vse premorem. "

Bela krila,
visoka do nebeških vrat,
iluzija mila,
lastnikov šah-mat.

Z mavrico okovana,
iz oblakov izklesana.
Lahka, kot pero
a ljubljena so kot zlato.

Spet misel mehka na blazino pade,
ko se zvečer zastori vek zaprejo,
ko roke ga objeti več ne smejo,
in v nek drug čas zabrišejo se nade.

Ponoči sanje svet ji nadgradijo
in v njih potvorjenih resnic zakladi
jo božajo na goli promenadi,
ki ji preseka stkano domišlijo.

Senca izgine.
Zrkla
vidijo le vosek staljenih sveč.

Senc ob nobeni zori ni več.
Samo ena.
Moja.
Skrita nekje
za potolčenim hrbtom.

Senca je različno temna.
Odvisno od stopnje
srepenja praznih zrkel
pomnoženo s faktorjem razuma.
(ko senca izgine, je ni več)

Veke zastrejo motno kroglo očesa,
utrujeno zabetonirajo trenutek v noč.
Ko se spet dvignejo, zjutraj,
oči iščejo svoje sence.
(vidijo le vosek staljenih sveč),

Sneg prekril je breg
fantka snežke sta obula
na glavici
posadila kapici
rokici v pisane
rokavičke skrila
sanke vzela
v hrib pohitela
po strmini sta poletela
Ael

Če jaz bil bi
drobna ptica
natanko v eno smer
bi obrnil svoja krilca

Poiskal v dalji
hišico bi tvojo
ob njej na vrtu
končal bi zgodbo svojo.

Neuresničene so želje,
da sneg pobelil mojo bi poljano,
da ugledal sneženo bi Ljubljano...
ob Božiču da nasulo bi znežink.

A najlepše le ostane,
ko srca vsem nam vname,
bo toplina spet dobila moč,
da težko pričakovana bo Božična noč.

Senca mene tava v temi,
blodi po megleni dolini z visokimi griči.
Ne vidi pred sabo,
gre, čeprav ne ve…
naprej, nazaj, gor,… dol?
Senca mene obupava, a ne obupa.
Senca mene tava v temi,
blodi po megleni dolini z visokimi griči.
Ne vidi pred sabo,
gre, čeprav ne ve...
naprej, nazaj, gor,… dol?

  Hudič zagozdil se je v mojo vas,
Hudič zagozdil se je v tvojo vas,
Hudič nam srce je umazal,
Možgane nam spral,

   Zakaj bi jaz uničeval,
Zakaj bi srce napol si dal,

Ti uničuješ, ti se smejiš,
Vse si želiš, a na koncu nič ne dobiš.