Živim, jaz duša v brezčasju,
v večnosti sedanjika
v telo vlagam svoje bistvo,
preko njega odmev in klic pekla.

On je antena moje  biti
obvešča me kaj je to čas,
po njemu sklepam kdaj oditi,
da ne bi uničil me kot plaz.

Nisem sama, nisi sam,                               dolga je noč, še daljši je dan.                     
Soba je vlažna, v njej vse drhti,                  mehkoba dotikov, po ljubezni diši.              Šepet sva ujela v tančico strasti,                 daj vzemi me znova, ne končaj te slasti. 

Zapuščena in prazna je cesta,    po kateri hodim skrivaj,         za menoj ostajajo mesta,    ničesar izgubiti ne morem sedaj.                        Dolgo sva upala skupaj,     sanjala srečo, sanjala raj,     vse daljša pred nama se vila je cesta, nisva poznala poti več nazaj.

Naj dež pada
in mejva se rada.
Se še spomniš tisti dan,
ko je deževalo kot noro,
in potem sem bil bolan
in doma si mi igrala na violo?

Naj dež pada
in mejva se rada.
Kaj pa takrat,
ko sva se čez gozd sprehajala,
in najin " tihi pakt ",
da narazen ne bova šla?

Korak za korakom
stopam v neznano.
Korak za korakom
stopam v daljavo.

Stopam, se zlivam z naravo.
Brezčasno posvečam se svojim korakom.
Stopam, ker zdi se mi vredno.
Stopam, da našla bi srečo.

Prvič rišem. Rišeš? Rišem.
Platno jadro je, je belo.
Vzameš vse, potem izbrišeš
to, kar bi srce hotelo.

Prvič barvam. Barvaš? Barve.
Vzamem vse odtenke sive,
vse nijanse do črnine,
obstrmim, glej barve žive.

včasih sem sam
med odpadlim listjem iščem jagode
iglice, poljube
in če plavam pod/nad/med oblaki,
zaljubljen v prodane duše,
me...

zara dinapo lpo zablj ene
ljub eznis koči mnaz ajvč assko zin ebo
ra dbipo prav ilv sete
v sete
amp aklju bim sv ojop rete klo st
v edn ople šezm ano
pače tud isam oizž epa nasr ajci
v čas ihme ugr izn evs rce
inn ato
jom oram pomi ri ti
ubo gam ala
nep oza bimna te.

zalivam rože na balkonu
in opazujem, kako nuklearna zima
tiho razjeda soseščino.

likam svojo gestapo uniformo
v upanju na boljše čase.

izza zenice
se mi kotali veselje.
moja koža je dolgo
posejana z gnusnim.

nihče ne bi verjel,
da me moreš ljubiti. 
pa vendar zabdaš globko med rebra
svoje nohte.