Vse skupaj vrži
med pomije!
me spomni
glas iz daljave
spotikala sem se
po starih
kamnitih stopnicah
do največjega
pujsa
in z užitkom opazovala
kako so moji

Lep je ta dan, KRIK!!

Od zjutraj do večera se mi občutki podijo
po vsem telesu in srcu najprej,
pritisk raste in pada,
ko se srečujem s problemi,
a vedno največji je do žene želja.
Nikoli ne veš kakšne mine ti nosi
razen tistih dveh vidnih tik pred očmi.
Tako hodimo moški in nič manj dekleta
kot hrabri vojščaki tik minskih poti.
V teh posebnih trenutkih pozabiš na leta
in na vse križe in strese tega sveta,
dokler je budno stražarsko mesto
vedi, da je v tebi potenca še  vedno doma.

Samotne misli, ko niti sam neveš,
skrenejo s poti mislim vsakodnevnim.
Ko ne želiš si več lepote, sreče in ljubezni,
čustva zdrsnejo na pod in pod zemljo.
V trenutku mesečine te postane sram strahu,
ki nenehno vrta v kotičku najmanjšega sledu.
Te samotne misli, za katere neveš zakaj,
utišaš z bolečino, trpljenjem in tišino.

Vsakodnevno večkrat jokaš, a le v sebi,
saj samotne misli so sramotne,
obdane z tihim dihom mračne zime,
ki vsakodnevno večkrat mine.

Kot sonce v mesečini si sijal,
ko ti na ramena sem uprla svoj nesrečni sij.
Kot ptica poletela sem,
ko vodil si mi pot med mnogimi pastmi.
A s poljubom, enim samim,
spremenjena moja  je usoda:
ne več moje sonce, ne ptica, ki vodi me,
s poljubom, enim samim,
zame si kot sveče plamen, ki v strasti se razvne.

Veter vonj veselo vrti,
sence sloneče s soncem cvetijo,
deviško dekle dišeče,
pod plastjo prosojne plavine,
poglede prekratke prostovoljno mi meče.

Na levi lovi lenoba me lastna,
v zaliv zlato zeleni me preganja,
hlastno hrepenenje po hladni vodi,
mi odganja hitenje, misli ter čas vztrajno kratijo.

Morje je mirno za čut mrtvilo, meja med mrkom in milino.

Gor? Dol?
Lahko nekje vmes?
Samo še bolj sem zablodu,
po tem dolgem sprehodu.

Sem? Tja?
Ali grem raje vmes?
Postal sem strah in zmeda,
tega nesmisla in balastnega reda.

Konec? Začetek?
Mogoče pa večna pozaba?
V temni belini nemirnno sedi,
zadnjo obsodbo mi nameni.

S tvojim telesom si šel skozi pekel in raj, sam ustvaril si posmrtni boš gaj. Plešeš na glasbo, ki jo sam igraš, v svoji si glavi prirejal svoj čas.

Ni ga ne pekla in raja,
pekel in raj sam si ustvariš!

Potoniti v oblake tvojih sanj,
visoko v zraku, v globini vodnati,
Plavati po robu obzorja,
sloneti in trobiti vsakdanjo pesem.

Deževne kaplje me
blatijo
večerne sape
pa mirijo
temna senca mi
sledi
samota moja me
miri
boleč spomin dušo
boli
lesk ljubih oči se
v temi gubi.

Opazila sem vas
vi samotni jezdeci
tega sodobnega sveta.

Samotni jezdite
skozi puščavo življenja,
morda naključno,
pa tudi zavestno.
Povsod vas je
polno,
v nedeljo se skrijete
med družine
v poceni restavraciji
ob supermarketu,
prebirate knjigo,
le kdo bi kuhal
le zase,
takole med ljudmi
je bolje,
pijete kavo,
sami zase.