Zgodnje jutro.
Razmetana, hladna soba
in tvoja slika, ki si mi jo
podarila
(od tega je že več kot leto)

mirne ravne ustnice, dremave oči
in pegi nad levim licem

Cel dan bluzim že
kaj je to da poberem se ne
zanemarjena zgornja glava je
nič ne de da očisti se

Kdaj smisel doživel boš
ko toča pred zvonom, bo udarilo!
takrat klopca bo postelja
in streha bo smrekica ki dž
bo prepuščala

Potegnil sem jih iz riti,
dve ali tri pa so skočile iz srca.
Kar je, tu je.
Vsem na ogled.
Ljubše so mi tiste, ki pridejo iz višine višje.

Je sreča vila brez postave,
toplota v zlati barve vre.
Odhode slikaš skoraj prave,
če vidiš s srcem, nič ne umre.

Iz teme vedno sonce vstaja
in še preveč ga je za vse,
saj smrt v življenju ne obstaja,
Odideš pač, svet dalje gre ...

Pogledi noči
so svetlobo iskali
še dolgo potem,
ko so se že predali.

Je le slutja svetla
pestunja v noči.
Na veke temnita
očesi. Nezroči.

Ni prošnja, ne želja,
še najmanj ukaz.
Zaznaš me lahko.
Ti razgalim svoj jaz?

Če hočeš, če rad bi,
lahko me imaš.
Ni treba, da nekaj
zato nazaj daš.

Vstani gnida in zadihaj zrak,
v zaporu imenovanem Dom,
hladna toplina in neumna družina
so tvoj paznik in sojetnik.

Danes je lep dan
in dobra priložnost za lov,
vendar si preveč zaspan
in otopel za življenje brez okov.

Zdaj
gledam skozi
okno s solzami v očeh,
a pred kakšno urico
hodilo mi je na smeh.
Skrivnost si tvojo zaupala mi,
a zdaj v srcu te boli.
Moja dejanja mi oprosti,
saj veš da večkrat delam norosti.

potiho se prikradeš v
očrtane misli
pretrgaš prepredeno
pajčevinasto zamreženost

prebudiš me v jutro
zalezeš se v mojo kožo
obarvaš me z modrino
jasnine neba

Trda je že noč, na nebu luna sije, moja ušesa poslušajo tihe melodije, v svoji domišljiji vidim tvoj obraz, nekdo je poleg tebe in ta nekdo sem jaz.

Primeš me za roko, popelješ čez bregove, mimo mirne reke čez listnate gozdove, po cvetočem polju do prelepe jase, tam mi šepneš na uho, da sva eno za vse čase.