Prišel bo čas brezvetrne tišine
nesreč naj ne bi toliko bilo
obstal bo vsak v svojem slogu
le korak mu bo vkovan v hudo.
Misel bo čustva nervozno iskala
čustva enaka hišnim fasadam,
ki bodo v koloritu navzven blestela
a znotraj samota, revnost in strah.
Kar zmrazi me čas in obstojnost teh let
v njih ne bo zmogel nihče topline
v notranjem ledu bodo fetusne želje
zaman čakále na dlan vedrine.
Ni ga človeka, ki ne sluti nov dan
do sedaj nam je vsak dan le noč vzela
odslej bo kapital odiral ljudi,
namesto noči bo duša trohnela.

Čeprav ni v meni židovske krvi
sem bil zadnjič proglašen za žida.
Pa ne zato, ker bi imel ukrivljen judovski nos
ali dolgo judovsko brado
ali črne, judovske kodre
ali zloglasni judovski znak, všit na desni rokav.
Ne, samo neki sodelavec me je opravljal
z besedami: "Eh, ta žid, rajši crkne,
kot da bi kdaj dal za pir!"

Čeprav ni v meni židovske krvi
sem bil zadnjič proglašen za žida.
Pa ne zato, ker bi imel ukrivljen judovski nos
ali dolgo judovsko brado
ali črne, judovske kodre
ali zloglasni judovski znak, všit na desni rokav.
Ne, samo neki sodelavec me je opravljal
z besedami: "Eh, ta žid, rajši crkne,
kot da bi kdaj dal za pir!"

"Piti ali ne piti, to je vprašanje;
ravna bolj žlahtno, kdor trpi, ko muči
nezaslišana ga treznost,
ali kdor prime za kozarec zoper
morje tegob in vse konča? Piti
se pravi pozabiti, s pozabo konec
je muk srca in tisočev zabodov,
ki grejo mesu: poračun, kot bil bi
pobožno zaželen.

Z vztrajnostjo goreče kakor vernik
sem prihajal k tebi v spovednico-šank

Moja prelepa krčmarica

Premolil tam ob pivu prenekatero uro
sem držeč v rokah časopis kakor molitvenik
a med prsti cigareti so drseli pobožno kakor molek
drug za drugim

Nič se ne kesam denarja
ki je šel v tvoj pušeljc

O, muza, pridrži mi zrcalo,
naj se v njem ogleda moja duša –
predolgo sem jo zanemarjal.

Kaj je ostalo od dneva, ki sem ga zabil – bore malo.
In kaj je ostalo od prejšnjega dne – skoraj nič.
Danes, na primer, sem čakal v vrsti za kruh,
živčen od prerivanja in pripomb,
toda nisem se hotel ozreti nazaj,
ugotoviti kdo dela takšen cirkus,
zaradi nekaj skorjic – ta že ni bil lačen –
poleg tega je bilo možno, da je bil kakšen znanec
in bi me prepoznal in potem bi kakšno rekla,
hočeš nočeš bi moral govoriti z njim,
že iz vljudnosti bi ga moral vsaj pozdraviti,
reči na primer vsaj zdravo, kako si,
toda reči karkoli takrat,
bi mi samo še povečalo glad.

Tebe sem znal
vso na pamet. Tebe sem ponavljal
kot pred ogledalom, še v snu
mi nisi dala miru.
In potihem sem hkrati upal in se bal,
da bi zate glavno vlogo odigral.
A življenje tragikomično je včasih
in končal sem kot statist.

Zdaj tuhtam, zrinjen na rob vsega,
kako to burko bi končal –
naj kot ljubosumnež blazni sceno naredim,
stopim gor na oder, tragedijo v šalo spremenim?
Ali naj potrpežljivo čakam na svojo minuto,
vsak dan rutinirano odigram truplo?

Danes, žalujoč za zlatimi časi štirivrstičnic,
ko sem prebiral ruske romantike Puškina in Lermontova
in si zamišljal, kako lepo je bilo takrat,
ko so še vsi pesnili v rimah,
sem skozi okno svoje sobe nenadoma opazil,
da je naš dotedaj revni vrt že vzcvetel:
zunaj je bila pomlad.
V hipu sem zaprl knjigo pesmi in stekel k vratom,
kakor dekle, ko pozvoni njen fant.
Nisem mogel skriti smehljaja, ko sem stopil na prag –
zunaj je bilo čudovito: drevje, oblečeno v belo,
se je bleščalo v soncu in me vabilo med svoje krošnje,
kakor čebelo. Svež zrak in mili vonj pomladi

V soncu pretopljeni sneg
joka s streh
čisto zlato.